Jožka Hegler: Ljubljančani čutijo pozitivno naravnanost mesta

Ljubljana – Vodenje mestne uprave je oktobra za naslednjih pet let prevzela Jožka Hegler, ki bo prihodnje leto dopolnila 60 let. Stališča dolgoletne direktorice mestnega stanovanjskega sklada so v marsičem podobna stališčem Zorana Jankovića, zato ni presenetilo, da jo je h kandidaturi za ta položaj povabil sam župan.

Ste v letih, ko marsikdo razmišlja o upokojitvi. Kaj vas je prepričalo, da ste sprejeli izziv vodenja skoraj šeststočlanskega kolektiva?

Menim, da lahko še veliko naredim, ne počutim se staro in utrujeno, po drugi strani pa me je prepričala predvsem dobra ekipa. Ne prihajam povsem od zunaj, ampak z občinskega javnega stanovanjskega sklada, kjer sem posredno že bila del te ekipe. Četudi za arhitekta vodenje mestne uprave mogoče ni nekaj, kar bi bilo posebej zanimivo, zame je. Ker se mi zdi, da je treba na stvari gledati celovito in nekako graditi celo hišo. To pa je sposobnost arhitekta – da hkrati gleda in na celoto in na detajle, ker sicer hiša ne deluje.

Ekipo, ki jo omenjate, župan Janković pogosto imenuje velika mestna družina. Ta se ob kadrovskih menjavah v zadnjem času kaže kot precej zaprtega tipa. Vodilna mesta zasedajo izključno županovi tesni sodelavci: na Te-Tol je prišel Samo Lozej, član njegovih volilnih štabov, na Šport Ljubljana Tanja Polajnar, ki je delala v županovem družinskem podjetju, Mateja Duhovnik se je po krivdni razrešitvi na Darsu vrnila na LPT, kot kaže, v Lekarno Ljubljana prihaja Marjan Sedej, eden od solastnikov županovega zasebnega podjetja. Kako to komentirate?

Mislim, da gre predvsem za zaupanje, ki so si ga ljudje ustvarili s svojim delom. Samo Lozej je bil na primer dva mandata v nadzornem odboru Te-Tola in je tako zelo dobro spoznal družbo. Ne nazadnje se je izkazal pri vodenju LPT, torej ne gre za politično kariero, ampak za kariero, ki jo nekdo ustvarja s svojim delom.

Na čelu mestne uprave ste dva meseca in pol. Kako bi po tem času ocenili njeno delovanje?

Mestna uprava je zelo zanimiv kolektiv. Nikakor ne sprejmem tega, da je javna uprava neki strošek, nekaj nepotrebnega. Javna uprava zagotavlja občanom javne storitve, ki so zelo potrebne, in tega se včasih premalo zavedamo. Nekateri so se pritoževali, da prvi dan po sneženju niso bile očiščene kolesarske steze. Bile pa so očiščene ceste, avtobusna postajališča. Če bomo krčili javno upravo, si bomo rezali javne storitve, a tega si najbrž ne želimo. Naš interes bi moral biti dvig kakovosti javnih storitev, ne pa samo zmanjševanje stroškov. Na ministrstvih in v paradržavnih službah je veliko ljudi, ki niso vključeni v delovne procese, ker zaradi politične pripadnosti ali drugih razlogov niso vredni zaupanja. V veliki mestni družini nismo nezaupljivi do tistih, ki so politično neopredeljeni ali opredeljeni do drugih strank, ampak smo vsi hkrati zavezani k viziji ustvarjanja boljših razmer za meščane. In zato želimo, da vsi uslužbenci opravljajo svoje delo po najboljših močeh.

Pa so zaposleni maksimalno izkoriščeni?

Trditi, da vsi stoodstotno delamo, bi bilo nerealno in nelogično. Ampak upam si reči, da vsaj 95 odstotkov zaposlenih zelo zavzeto dela. So pa tudi primeri, s katerimi se je treba malo več ukvarjati. Le priti v službo ni zadosti.

Konec lanskega leta je bilo na mestni upravi 572 zaposlenih. Kakšni so načrti, se bo to število zmanjšalo, povečalo?

Danes je število manjše. Naš kadrovski načrt govori o 601 zaposlenem, in te meje zagotovo ne bomo presegli. Trenutno imamo kar nekaj nihanj navzdol, ker se mnogi bojijo pokojninske reforme in bi se radi še letos upokojili. Za mnoge od teh mi je zelo žal, ker menim, da bi lahko še veliko dali, razumem pa, da je to njihova osebna odločitev.

Boste na novo zaposlovali ali boste ta val upokojevanja izkoristili za zmanjšanje števila zaposlenih?

Nimamo preveč zaposlenih. Tudi nismo začeli varčevati takrat, ko je to predpisal Zujf [ zakon o uravnoteženju javnih financ], ampak že veliko prej. Poskušali smo racionalizirati delovne procese, stvari smo organizirali tako, da ustvarjamo sinergijo in da so rezultati boljši. Na mnogo področjih imamo še vedno zaostanke; naš cilj jih je zmanjševati, in za to potrebujemo ljudi. Tudi občani se še vedno raje obračajo na ljudi, ne pa le na nove tehnologije. Tako da bomo še naprej nadomeščali tiste, ki odhajajo.

V vaši predstavitvi na spletni strani piše, da ste prepričani, da mestna uprava lahko postane še boljši servis ne le za meščane, temveč za vse obiskovalce. Kako boste to dosegli?

Ne načrtujemo nobenih velikih sprememb. Nadaljevali bomo z vzgajanjem in motivacijo, da bo vsak posameznik pri svojem delu še boljši in njegova pripravljenost za delo še večja.

Dobrega pol leta je minilo od uveljavitve Zujfa. Kako pri delu in stroških mestne uprave zaznavate njegove učinke?

Po eni strani so se stroški za plače in prispevke zmanjšali. Žal pa se Zujf pozna tudi pri dodatni birokratizaciji. Predpisal je na primer predhodno soglasje pri vseh podjemnih pogodbah za javne zavode, sklade in druge subjekte, katerih ustanovitelj je občina. To zajema tudi pogodbe, za katere je potreben postopek javnega naročanja. Gre za nepotrebno dodatno birokratizacijo. Hkrati pa je predpisal, da so vsi direktorji materialno odgovorni za pravilno poslovanje. Čemu služijo ta predhodna soglasja? Zgolj dodatnemu kopičenju papirjev, ki jih morajo pripraviti uslužbenci.

Kje so, če so, na primeru ljubljanske mestne uprave še možnosti za varčevanje, racionalizacijo stroškov?

Rezerve vidimo v boljšem delu. Seveda zmanjšujemo materialne stroške, krčimo število službenih avtomobilov. Toda naš glavni cilj ni varčevanje za vsako ceno, naš cilj je ponujati Ljubljančanom več, da bodo bolj zadovoljni z javno upravo.

Pri varčevanju se pogosto primerja javni sektor z zasebnim, ki ga je kriza močno prizadela. Pri vas, se zdi, ste se krizi in varčevanju dobro izognili. Število zaposlenih se je v letih 2009 in 2010 celo povečalo, masa za plače za prihodnje leto presega lansko. Nadzorni odbor pa vsa leta opozarja na visoke zneske, ki jih namenjate za delovno uspešnost in nadurno delo.

Plača je nadomestilo za storitev, ki jo nekdo opravi. Če v zasebnem sektorju ni dela, se zmanjšuje število zaposlenih. Pri nas se obseg dela ni zmanjšal. Zakonodajalec sprejema predpise, ki zahtevajo veliko administrativnega dela. In plača je odvisna od dela, ne od tega, kolikšni so prihodki. Neprimerno je primerjati, da je zasebni sektor moral zmanjšati število zaposlenih, javni pa ne. Tudi javni sektor bo to storil, če bodo delovne obveznosti manjše, če bodo sprejeti takšni zakoni, ki ne bodo zahtevali toliko birokratizacije.

A če zasebni sektor ustvari manj, je denarja manj tudi za javni sektor.

Zato moramo iskati rešitve, kako spodbuditi zasebni sektor, da bo imel več dela. In to je prednost razvojno naravnanih mestnih proračunov. Z našimi investicijami ustvarjamo možnosti, da lahko zasebni sektor dela. In ne nazadnje s tem, ko v veliki mestni družini dajemo delo nekaj več kot 12 tisoč ljudem, ustvarjamo potrošnike. V državi je zgrešeno prepričanje, da se bomo z varčevanjem lahko rešili. Z varčevanjem se ne bomo rešili.

MOL je ministrstvo za finance že poskušala prepričati, da bi omogočili dodatno zadolževanje javnim skladom. Katerikoli nepremičninar vam bo povedal, da je omejitev zadolževanja na deset odstotkov vrednosti kapitala nesmiselna. Če bi se smeli bolj zadolžiti, bi lahko v Ljubljani recimo zgradili ali kupili dodatnih tisoč stanovanj. S tem bi spodbudili gospodarstvo. Vendar ministrstvo o tem predlogu še ni utegnilo razpravljati. Zelo me veseli razpis za dodelitev dodatnih 350 neprofitnih stanovanj. To je toliko ali celo več, kot je razpisanih stanovanj v vsej preostali Sloveniji. Zato je verjetno optimizem v Ljubljani večji kot v drugih mestih. Zato verjetno v Ljubljani na demonstracijah, ki so bile napovedane proti županu, ni bilo toliko ljudi kot v Mariboru. Ker Ljubljančani čutijo neko pozitivno naravnanost tega mesta.