»K nam še vedno prihajajo nezavarovani otroci«

Posledica varčevalnih ukrepov je, da v ambulanto Pro bono prihajajo nove skupine ljudi, in nekatere med njimi se povečujejo.

Objavljeno
02. september 2015 11.30
Alenke Ugrin Vatovec
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Ljubljana - V ambulanti s ­posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, ki deluje v okviru Zdravstvenega doma Ljubljana Bežigrad in jo sofinancira občina, vsako­ leto poišče pomoč novih sto ljudi.­ Skupno število pacientov je sicer­ zadnjih nekaj let stalno, okoli tisoč, pravi tamkajšnja socialna delavka Alenka Ugrin Vatovec, zaposlena pri Slovenski filantropiji. Tudi z njeno pomočjo okoli dvajsetim do tridesetim na leto uredijo zavarovanje.

V ambulanti Pro bono v Mislejevi ulici delate kot socialna delavka že skoraj toliko časa, kolikor je odprta. Kaj opažate?

To je program, ki odgovarja družbenemu dogajanju. Z njim oskrbimo ljudi, ki pomoči ne morejo dobiti drugje, ker ne izpolnjujejo pogojev. Potem ko je država začela urejati status izbrisanih, jih v naši ambulanti praktično ni več. Po letu 2009 so k nam začeli hoditi podjetniki z dolgovi, ki so zato nezavarovani. Tu so bili še migrantski delavci, predvsem iz gradbenega sektorja, ki so imeli urejene dokumente v Sloveniji, se pravi, da so imeli dovoljenje za začasno prebivanje in delovno dovoljenje, a ker niso več bili v delovnem razmerju, so izgubili zdravstveno zavarovanje. So pa nekateri vztrajali v Sloveniji, ker so čakali na izplačilo neizplačanih plač.

Vedeti je treba, da ljudje, ki so imeli v preteklosti urejeno življenje, svoj dom in zdravstveno zavarovanje, dovolj dohodkov, zelo težko potrkajo na naša vrata, ko se jim vse to postavi na glavo. Oklevajo, ker jih je sram, in prvih petnajst minut govorijo, kako so nekoč živeli normalno. Ob odhodu pogosto rečejo, da bodo še prišli. Verjetno zato, ker jih razumemo, sprejemamo in ne obsojamo.

Pravite, da se skupine ljudi spreminjajo. Toda neka stalnica je, in sicer, da vedno nekdo ne more vstopiti v sistem ­zavarovanja.

Zakonodajalec sestavi zakon in misli, da bo z njim zajel vse in da ne bo več nezavarovanih. Takšno prepričanje velja za nezavarovane otroke. Drži, da so pred časom sprejeli spremembe zakona, ki ureja to področje, s katerim naj bi zajeli vse otroke, ki niso bili zavarovani. Njihovo število se je v naši ambulanti sicer zmanjšalo, toda še vedno prihajajo k nam. Navadno nimajo ustreznega dovoljenja za prebivanje, kar pomeni najmanj dovoljenje za začasno prebivanje. Če tega nimajo, nimajo osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Potem so tu še primeri otrok, katerih starši dolgo čakajo na odgovor ustreznega organa o njihovem statusu. Imeli smo primer družine, ki je eno leto čakala na ­odgovor.

Ambulanta je bila zastavljena kot kratkotrajni projekt za leto ali dve, zdaj pa deluje že trinajsto delo. Kako si to razlagate?

Sprva je bilo mišljeno, da bo to ambulanta za brezdomce, da bomo zanje poskrbeli in jih sčasoma vključili v sistem zdravstvenega zavarovanja ter zaprli ambulanto, ker ne bo več potrebna. Pokazalo se je, da sem ne hodijo samo brezdomci, ti morda predstavljajo četrtino vseh. Seveda bi bilo najboljše, da bi vzpostavili pogoje, zakonske in siceršnje, da bi vsi imeli zdravstveno zavarovanje. Toda vsaj trinajst let in pol, kolikor deluje ambulanta, je dokaz, da ni tako. Tudi če sistem še tako teži k temu, da bi zajel vse, se zgodi, da nekateri ne izpolnijo kriterijev.

Toda, ali sistem teži k temu, da bi zajel vse? Tudi v luči razprav o privatizaciji zdravstvenih ­storitev?

Država postavlja čedalje strožje pogoje in vedno več pogojev, kako dostopati do nekaterih pravic, tudi pravice do zdravja. Posledica bo verjetno to, da se bo število ljudi brez zdravstvenega zavarovanja povečalo, ker ne bodo zmogli ­izpolniti teh pogojev.

V ZZZS ugotavljajo, da se število nezavarovanih ljudi zmanjšuje. Zakaj tega ne kaže obisk v ­ambulanti?

V ambulanti opažamo porast skupine nezavarovanih samoplačnikov, ki bi si morali sami plačati osnovno zdravstveno zavarovanje, a si ne, ker nimajo dohodkov. So v stiski in tako najprej plačajo položnico za elektriko in vodo, položnica za zdravstveno zavarovanje pa ostane neporavnana. Ko se jim nabere nekaj neplačanih položnic, jih na zavodu obravnavajo kot neredne plačnike, kar pomeni, da imajo zadržane pravice do zdravstvenih storitev, izjema je le nujno zdravljenje.

To pomeni, da če ima nekdo diabetes in vsak dan potrebuje inzulin, to ni nujna zdravstvena storitev, zato mora kupiti inzulin v lekarni. Pri nas ga dobi brezplačno. Hkrati ZZZS ljudi, ki izpolnjujejo pogoje za ureditev zdravstvenega zavarovanja, a si ga niso uredili, vabi, naj to storijo. Če se posameznik ne odzove na njihova vabila, jih ZZZS avtomatsko vključi v obvezno zavarovanje kot samoplačnike. Problem nastane, ko vključena oseba nima dohodkov, da bi poravnala mesečno obveznost do ZZZS. Tako je sistem, ki je hotel vključiti v zavarovanje čim več ljudi, ustvaril skupino ljudi, ki ima zadržane pravice do zdravstvenih storitev.

Ta skupina nezavarovanih ima dve težavi: ko imajo, denimo, angino, morajo plačati obisk pri zdravniku, prav tako plačajo antibiotik v lekarni. Zdravstvene storitve, z izjemo nujnih, tako postanejo samoplačniške. Hkrati se jim povečuje dolg do ZZZS, ker še naprej prejemajo položnice.

Kaj torej pomeni, da izpolnjujejo pogoje?

Da imajo stalno prebivališče v Sloveniji in so slovenski državljani. V tem primeru jih povabijo enkrat, dvakrat in če se ne odzovejo, jih ZZZS avtomatsko vključi v obvezno zavarovanje, in tako se uradno število nezavarovanih zmanjša.

Ste na to opozorili ZZZS?

Smo. Lahko rečem samo to, da če se, denimo, znajdem v situaciji, ko imam več neplačanih položnic in bi se rada odjavila od obveznega zdravstvenega zavarovanja, ker se mi dolg kopiči, tega po zakonu ne morem storiti.

Se vsesplošno varčevanje pozna v ambulanti?

Ko se pokažejo potrebe, nanje odgovorimo, tako da smo dejavnost doslej širili, je pa njen večji del zagotovljen s prostovoljci, od zdravnikov do pravnika in psihoterapevtke. Varčevalni ukrepi se poznajo predvsem pri vsebini našega dela. Ljudje, ki so recimo v preteklosti imeli urejeno zdravstveno zavarovanje kot občani, ga danes ne morejo več imeti, razen če prejemajo denarno socialno pomoč. To je ena od restrikcij in je povezana z varčevalnimi ukrepi. Njihova posledica je, da imamo v ambulanti nove skupine ljudi, in nekatere med njimi se povečujejo.

Zdi se, da se s takšnimi civilnodružbenimi ali humanitarnimi projekti na neki način vzpostavljajo vzporedni socialni sistemi. Se strinjate?

To je odgovor ljudi, ki si nočejo zatiskati oči in imajo afiniteto do tistih, ki so stigmatizirani, na robu družbe in v stiski. Takšni programi so vedno odgovor na stisko in stigmo. Dobro je, da obstajajo, je pa problem, ker je država potem lahko manj aktivna in hkrati lahko govori, da je za vse poskrbljeno. Rekla pa bi, da je naša ambulanta program, ki morda vsaj malo vzbuja slabo vest, ali pa vsaj sporoča, da preprosto ne drži prepričanje, da v Sloveniji ni nezavarovanih ali da jih ne more biti oziroma da so tisti, ki so nezavarovani, neodgovorni. Ljudje, ki pridejo k nam, bi se vključili v sistem, če bi se lahko.