Kaj počnejo možgani, ko gledamo ali ustvarjamo umetnino?

Ljubljansko ogledalo: Nevrolog Zvezdan Pirtošek je v Narodni galeriji postal kustos za en dan.

Objavljeno
17. marec 2018 09.37
Narodna galerija, kustos za en dan Ljubljana 15.3.2018 [kustos,narodna galerija,slike,umetnost]
Tina Lešničar
Tina Lešničar
V lovu na najbolj zanimive dogodke tedna smo obiskali Narodno galerijo, kjer vsak tretji četrtek v mesecu gojijo cikel vodstev Kustos(inja) za en dan. Najbrž ni bilo naključje, da je bil v mednarodnem tednu možganov to prav nevrolog Zvezdan Pirtošek, ki je poljudno razjasnil procese, ki jih v naših možganih sproži umetnina.

V četrtek se je ob Robbovem vodnjaku, ki času kljubuje v varnem steklenjaku Narodne galerije, zbralo za tri razrede slušateljev, da bi prisluhnili nenavadnemu vodstvu med umetninami. Prizor je bil šolski primer uspešnega načrtnega privabljanja širšega občinstva, ki so se ga v Narodni galeriji lotili po prenovi leta 2016.

Mladi, študenti, predvsem dekleta, so se ležerno posedli po stopnicah ob vodnjaku, starejše gospe in gospodje pa so zvedavo pogledovali proti tokratnemu kustosu za en dan. Po Tonetu Partljiču, Alešu Štegru, Boštjanu Gorencu Pižami, Svetlani Slapšak, Anji Štefan in številnih drugih znanih osebnostih je pogled na slikarstvo skozi svoj poklic podal nevrolog dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik katedre za nevrologijo na medicinski fakulteti in predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na nevrološki kliniki, sicer pa zasebno velik ljubitelj umetnosti.

»Nevroznanost in umetnost hodita po isti poti, le da za svoja odkritja uporabljata različno terminologijo,« je začel dr. Pirtošek in pospremil obiskovalce po galerijski zbirki od zgodnjega slikarstva do modernizma. Z maketo možganov v roki je ponazoril, kako slika, ki jo vidimo, v mrežnici očesa razpade na milijone pik, kot električni impulz po živcih pohiti proti vidnemu centru v zadnjem delu možganov in se razdeli na dve poti; eno, ki osmišlja, kaj vidimo, in drugo, ki pove, kje je opazovani objekt. Impulzi nenehno švigajo v različne dele možganov, kjer se tvorijo hipoteze o barvi, obliki, svetlobi in smislu ... Leva hemisfera je odgovorna za podrobnosti, desna za celotno sliko. Poškodovana povezava med levo in desno hemisfero lahko vpliva na umetnikovo percepcijo, kot se je to po blažji kapi najbrž primerilo režiserju Viscontiju, da se je v poznejših delih začel bolj osredotočati na podrobnosti, je pripovedoval zanimivi predavatelj.

Aktivirajmo možgane

V zgodnjem slikarstvu je prisoten nepričakovani ekspresionizem, srednjeveške religijske podobe nosijo močan čustven naboj, ki se ne sklada s fiziološkimi zakonitostmi, je opozoril kustos. V renesansi strahospoštovanje zamenja znanje in vzporedno z znanstvenimi odkritji tudi umetnik išče načine in trike, kako ponazoriti na primer perspektivo.

Ko v umetnost vstopi nadidejnost, ki presega znanje in zakonitosti določenega obdobja, umetnine aktivirajo sprednji reženj možganov, ki doda novo interpretacijo videnega. Tako se nam zdi, da lahko čipke, žamet in svilo, v katere so odete tri dame Jožefa Tolminca, ne le vidimo, ampak tudi otipljemo. »Super!« je dahnila priletna gospa. »Še nikoli nisem tako gledala na umetnost.« Toliko bolj je bila navdušena, ko je izvedela, da slika Antona Ažbeta V haremu poleg vidnega centra aktivira tudi gibalnega.

Kogar ne gane pogled Mice Čop, rojene Kessler, na sliki Ivane Kobilca, morda boleha za bizarno prosopagnozijo. To je diagnoza za pretrgano povezavo med centrom za prepoznavanje človeškega obraza in čustvi. Preden so jo prepoznali kot nevrološko bolezen, so bolnike, ki so trdili, da je njihova žena sicer videti kot njihova žena, se oblači in obnaša kot ona, le da v resnici ni ona, napotili na psihiatrijo. Potem so nevrologi ugotovili, da mala kap v tem delu možganov lahko povzroči, da sicer obraz prepoznamo, a ob njem ničesar ne čutimo. »Me še poznaš?« je gospa s komolcem dregnila soproga, ko se je karavana pomikala v sobano z impresionisti.

Tam smo izvedeli, da je motiv močne svetlobe v slikah Riharda Jakopiča morda stranski učinek epilepsije, za katero je bolehal, in tako je ob napadih najbrž videl ognjeno svetlobo ali avro. Nevrolog nam je razkril, da abstraktna umetnost še posebej vznemirja naše možgane, ker se morajo toliko bolj potruditi, da videnemu najdejo smiselno razlago. »Ob zrenju umetnine možgani porabijo od 25 do 35 odstotkov naše energije,« je povedal. Zdaj je torej jasno! Za utrujenost po obisku muzeja ali galerije ni kriva kondicija nog, pač pa možganov.