Kamere v mestu: nuja ali nebodigatreba?

Ljubljana – V večjih križiščih, podhodih, ob potopnih stebričkih in zapornicah ter na parkiriščih je skupno postavljenih 175 občinskih kamer, ki jih, kot pravijo na MOL, uporabljajo za nadzor prometa. Poleg tega jih je na desetih mestih – v upravnih zgradbah in občinskih prostorih – vgrajenih še 49. V uradu informacijske pooblaščenke pojasnjujejo, da število kamer ne pove veliko.

Na mestni občini zatrjujejo, da so kamere na podlagi sklepa o uvedbi videonadzora namenjene »izključno pomoči varnostnikom pri nadzorovanju varovanega območja« in da z njimi »ne pokrivajo javnih površin«, posnetki pa da se ne shranjujejo. Da se posnetki »za njihove potrebe« ne shranjujejo, zagotavljajo tudi v javnem podjetju Ljubljanska parkirišča in tržnice (LPT), ki upravlja 175 kamer, postavljenih na mestnih parkiriščih, v križiščih in podhodih. Vodja centra za upravljanje prometa pri LPT Aleš Žibert pojasnjuje, da videonadzor uporabljajo predvsem za nadzor prometa in prometne opreme ter za potrebe upravljanja sistemov. »Do leta 2006, ko je bilo manj videonadzora, se je pogosto dogajalo, da denimo semafor ni deloval ali pa so bile težave s potopnimi stebrički.

Zdaj imamo na podlagi videozajema v to hiter vpogled, torej se lahko hitro odzovemo, prav tako vidimo, kadar kdo povzroči škodo ali nepravilno ravna,« razlaga Žibert in dodaja, da je videonadzor urejen v skladu z zakonom o varovanju osebnih podatkov. »Vse lokacije, opremljene s kamero, so označene z nalepko, hkrati vodimo evidenco obdelave podatkov iz videonadzornega sistema. Zapišemo ime osebe, ki je opravila vpogled, datum in čas ter namen vpogleda.« Posnetke po Žibertovih besedah hranijo tri do pet dni, nato jih presnamejo. »Če pride v tem času do izrednega dogodka in dobimo poziv policije ali sodišča, zahtevani posnetek shranimo in ga na podlagi naloga tudi izročimo.« Takih primerov je po oceni LPT okoli sto na leto.

Na policiji ne vodijo ločene evidence o tem, kolikokrat zahtevajo posnetke iz videonadzornih sistemov, pravijo pa, da to storijo vsakokrat, ko bi jim ti lahko pomagali pri preiskavi. »Pri preiskovanju kaznivih dejanj, ki se zgodijo na javnih površinah, preverimo, ali je območje pod videonadzorom. Če je, gradivo pregledamo in po potrebi zasežemo, saj je lahko pomemben dokaz, ki bo v pomoč pri rešitvi primera.«

Poseg v zasebnost

Nadzor nad izvajanjem videonadzora v LPT po Žibertovih besedah redno opravljajo v uradu informacijskega pooblaščenca. »Ko so se začele pojavljati kamere, jih je spremljalo ogorčenje, češ zdaj nas bodo pa povsod posneli. Video je bil nebodigatreba, danes, ko se dogajajo protesti, prometne nesreče, kraje in ropi, pa je videa kdaj še premalo,« razmišlja vodja centra v LPT. »Drži, da utegne biti snemanje za običajne občane moteče, vendar drži tudi, da ko nas posnamejo na bencinski črpalki ali v trgovskem centru, se pa o tem nihče ne sprašuje.«

Andrej Tomšič, namestnik informacijske pooblaščenke, priznava, da smo se na videonadzor »žal že kar navadili« in da nas morda prav zato kamere na mestih, kjer jih ne vidimo in kjer niso označene, bolj zmotijo. Sicer pa po njegovem samo število postavljenih kamer na javnih površinah še ne pove veliko: »Z vidika posega v zasebnost so pomembni tudi obseg snemanja, natančnost in rok hrambe posnetkov ter postopki in ukrepi za preprečevanje nepooblaščenih dostopov in drugih zlorab.«

Pripraven izgovor

Videonadzor na javnih površinah ni izrecno urejen z zakonom, zato se zanj uporabljajo določbe zakona o varstvu osebnih podatkov, ki pa ne razlikuje med videonadzorom na javnih in zasebnih površinah. Pravna podlaga za izvajanje videonadzora na javnih površinah po Tomšičevih besedah obstaja, če je tak ukrep nujen za varnost ljudi ali premoženja ob spoštovanju načela sorazmernosti. Pri inšpekcijskem nadzoru tako preverjajo ustreznost obvestil o videonadzoru, upoštevanje namenov in sorazmernosti njegovega izvajanja, ustreznost postopkov in ukrepov za zavarovanje posnetkov, roke hrambe, zakonitost uporabe in posredovanja posnetkov ter upoštevanje drugih določb, ki se nanašajo na zbirke osebnih podatkov.

Prijave, ki so jih doslej prejeli v uradu informacijskega pooblaščenca s področja videonadzora, so se nanašale predvsem na uporabo posnetkov za dokazovanje prekrškov v povezavi z napačnim parkiranjem in odlaganjem komunalnih odpadkov ter na neupravičeno snemanje površin, kot so sprehajalne poti. Tomšič se strinja, da se videonadzor na javnih površinah večinoma upravičuje z zagotavljanjem varnosti, vendar opozarja, da se pri tem premalokrat postavlja vprašanje, ali v resnici dosega svoje cilje. »Videonadzor lahko daje tudi lažen občutek varnosti, pri čemer se zgodi, da se sredstva porabljajo za videonadzor, čeprav bi bili z vidika varnosti bolj upravičeni drugi ukrepi.«

Da je varnost predvsem zelo pripraven izgovor, pa meni Jernej Amon Prodnik, raziskovalec s centra za raziskovanje družbenega komuniciranja pri FDV. Strinja se, da smo se v času, ki ga, kot pravi, z razlogom imenujejo družba nadzora, po eni strani navadili na vse oblike nadzora, po drugi strani pa nimamo izbire: »Facebook nas nadzira, Google prav tako nadzoruje vsak naš klik. Lahko se izklopiš, ampak to ni realna možnost.« Z delovanjem ameriške varnostne agencije NSA je po sogovornikovih besedah postalo jasno, da so nam razsežnosti družbenega nadzora povsem ušle iz rok. »Nekaj videonadzornih kamer ne bo naredilo razlike, je pa vprašanje, kam vse to pelje in kaj se žrtvuje za varnost. Svoboda, anonimnost in zasebnost so pravzaprav kolateralna škoda te varnosti.« Raziskovalec pravi tudi, da je varnost zelo abstrakten pojem, poleg tega se pri tem odpirajo številne možnosti zlorab: »Varnost pred čim točno? Pred posameznikom, ki je napačno odložil odpadek, na največje onesnaževalce pa skoraj nimamo vpliva?«