Tiskane izdaje
»Iščem, če je kaj pametnega,« je starejši gospod v eni od šišenskih sosesk povedal - kot v opravičilo, medtem ko je brskal po zabojniku s smetmi. »Kaj hočem, 250 evrov imam penzije, in če najdem kaj uporabnega, pride prav.« Dodal je, da posebej zbira tudi plastične zamaške. Te shrani za hčer, ki jih potem odnese v vrtec, kjer dela kot vzgojiteljica. Tam jih zbirajo v humanitarne namene.
Tudi v humanitarnih programih Zveze prijateljev mladine Moste - Polje starši povedo, da iz stiske brskajo po smeteh, da bi lahko nahranili družino, poudarja predsednica organizacije Anita Ogulin. »Pa ne le hrano, tudi veliko stvari, ki jih potrebujejo za preživetje, poiščejo v smetnjakih.«
Prizori, ko ljudje brskajo po smeteh in iščejo, ali je v njih kaj uporabnega, so v Ljubljani vse pogostejši. Toda namesto da bi se ukvarjali z razlogi, zakaj je tako, in jih začeli odpravljati, so oblasti brskanje po smeteh - prepovedale. Dejstvo, da ljudje brskajo po smeteh, bi, kot poudarja Ogulinova, moralo »v državi sprožiti velik alarm«, saj kaže, da socialna varnost ni zagotovljena vsem. »Bojimo se, da bodo žrtve glob prav tisti, ki že tako ne morejo preživeti.«
»Uspešna« prestolnica
Brskanje kot tudi odnašanje smeti iz zabojnikov prepoveduje mestni odlok o zbiranju in prevozu komunalnih odpadkov. Zagroženo globo 800 evrov za posameznika so v ljubljanskem mestnem svetu sprejeli v času županovanja Zorana Jankovića. To je sicer prepovedoval že odlok iz leta 2004, ko je županski stolček zasedala Danica Simšič, globa pa je bila takrat sto evrov. »Zavedamo se, da je včasih izrek globe potreben za dosego vseh zastavljenih ciljev na globalnem nivoju in dvigovanje ozaveščenosti uporabnikov na področju ločevanja odpadkov ter ohranjanje narave in okolja,« so v odgovoru zapisali na občini. Da so pri tem »uspešni«, po njihovem dokazujeta naziv zelena prestolnica Evrope 2016 in »dejstvo, da Ljubljana dosega najvišji delež pri ločeno zbranih odpadkih v gospodinjstvu med evropskimi prestolnicami«.
Za prihodnost vseh?
Da je bil zadnji mestni odlok, ki je iz leta 2012, »sprejet na podlagi spremenjenih državnih predpisov ter evropskih direktiv in usmeritev«, pojasnjujejo na ljubljanski občini. Višino globe so določili sami: »Usmeritev, ki je bila vodilna pri njenem oblikovanju, je zavedanje pomembnosti področja za prihodnost vseh. Skladno z določili odloka je predpisovanje glob zadnji korak v nizu aktivnosti, ki jih izvaja MOL v sodelovanju z javnim podjetjem Snaga.«
Brskanje po smeteh kaznujejo tudi v mariborski in koprski občini, v prvi od leta 2014, v drugi od leta 2012, zagrožena globa v obeh pa je sto evrov. V koprski občini dodajajo, da »do danes ni bilo izdanih glob za navedeno kršitev«.
Prizori, ko ljudje brskajo po smeteh in iščejo, ali je v njih kaj uporabnega, so v Ljubljani vse pogostejši. Foto: Voranc Vogel/Delo
Kot je razvidno iz njihove statistike, so letos našteli 36 prekrškov v povezavi z brskanjem po smeteh ali odnašanjem smeti iz zabojnikov, lani šest, v letu pred tem 23. Zanimalo nas je, v koliko primerih so bile globe tudi plačane, in izvedeli, da evidence plačanih glob po posameznem prekršku ne vodijo. Na vprašanje, kako odkrijejo tiste, ki brskajo, pa na inšpektoratu odgovarjajo: »Običajno taka dejanja prijavijo in fotografirajo mimoidoči, sosedje, uporabniki teh istih zabojnikov, zaposleni v Snagi, policija, mestno redarstvo in mestni inšpektorat ter varnostne službe.«
Samoiniciativnost kot problem
Da »moralna večina« sodi o tem, kdo je do odpadka upravičen in pod kakšnimi pogoji, poudarja dr. Vesna Leskošek z ljubljanske fakultete za socialno delo. »Odpadek je nekaj, kar smo od sebe dali, ker tega ne potrebujemo več. Zato je logika, da se nihče s tem odpadkom ne sme okoristiti, napačna,« meni profesorica in raziskovalka revščine. »Po smeteh brskajo različne skupine ljudi. Nekateri to počnejo iz ekološke zavesti, to je tako imenovani dumpster diving, ko po smeteh iščejo uporabno kot upor proti multinacionalkam in kapitalizmu, toda velika večina brska po smeteh, ker nima drugih možnosti. Kar v njih najdejo, jejo, ker si tega ne morejo kupiti v trgovini,« pravi Leskoškova. »Vendar tega ne smejo početi, ampak morajo namesto tega čakati v vrsti za paket, ki jim ga nekdo podari. Ne smejo pa biti samoiniciativni.«
Odpadek se tako lahko uporabi le v okviru dobrodelne verige, kaj drugega pa je za večino nesprejemljivo. »Revni se morajo obnašati kot podrejeni, kot odvisni. Ne smejo imeti svoje volje in časti. Morajo biti hvaležni in večina je zadovoljna, če so hvaležni. Do revščine smo potrpežljivi, celo sočutni in solidarni, toda le, če se revni obnašajo v skladu s pričakovanji, torej, ko se obnašajo kot revni. To pomeni, da so nevidni, da niso na cesti in jih ljudem ni treba gledati. Če stojijo v vrstah za prehranske pakete in so sistematizirani, je v redu, takoj ko se reven človek pokaže kot samoiniciativen, pa postane sumljiv.«
Pri tem Vesna Leskošek našteva koristi: »Imajo jih podjetja, ki ravnajo z odpadki, in tista, ki distribuirajo ostanke hrane, kar postaja nova industrija. Po drugi strani ima skupina revnih družbeno funkcijo, so rezervna delovna sila za nizko plačilo.«
Podobno kot v primeru kriminalizacije tistih, ki brskajo po smeteh, je tudi pri beračenju. Če je »storjeno na vsiljiv ali žaljiv način«, je namreč po zakonu o varstvu javnega redu in miru prekršek. Leskoškova pri tem opozarja na sistemsko diskriminacijo in zatiranje, pri čemer je prav v javnih institucijah veliko zatiralskih praks. »To je igra, ki ima podpornike. Ljudje, denimo, kličejo na občino, ko nekdo brska po smeteh, in povejo, da tega nočejo gledati. Toda to vpliva na položaj in status tistih, ki so od tega odvisni, učinki pa so razdiralni.«
