»Kdor izkoplje gradbeno jamo sredi mesta, je večji vandal«

Ker je kampanja Stop vandalizmu, ki so jo na občini začeli konec maja s sporočilom Človek, čuvaj svoje mesto, samo eno imaš, izzvala kopico kritik, so se v ekipi Danes je nov dan odločili premisliti o vandalizmu. Eden od snovalcev projekta Je to vandalizem?, ki poteka na spletu, sociolog Klemen Ploštajner je prepričan, da je to nujno.

Zakaj je pomembno prevpraševati vandalizem?

Ker oblast pogosto razume vandalizem kot neko žaljivko oziroma s tem označuje manjša dejanja, ki naj bi škodovala zasebni lastnini. Pogosto pa so znamenja upora ali simptomi splošnega stanja družbenega nezadovoljstva ali devastacije. Tako smo na neki način priča kriminalizaciji teh dejanj, ki pa so zelo obrobna in odvračajo pozornost od večjih problemov v mestu, kot so problemi urbanega razvoja, ki bolj škodujejo življenju prebivalcev. Govor o vandalizmu se legitimira v smeri, češ da škodi kakovosti življenja v mestu, čeprav so druga dejanja občine in sploh nosilcev moči veliko bolj škodljiva za kakovost življenja, medtem ko veliko domnevno vandalskih dejanj ni takih. Grafit denimo ne škodi kakovosti življenja.

Zakaj pa grafite razumemo kot vandalska dejanja, medtem ko gradbenih jam ne?

Deloma je to povezano z govorom oblasti, deloma pa z vprašanjem lastnine. Vandalizem pogosto napada zasebno lastnino, politično ozaveščeni grafitarji to tudi poudarjajo. Za moč zasebne lastnine pa vemo, kakšna je. Zelo je poudarjena, še posebno ko gre za zasebne nepremičnine v Sloveniji. Imeti lastno hišo je močna vrednota. In verjetno prav zato vandalska dejanja na njej tako bolijo. Kar zadeva gradbene jame, pa je treba poudariti, da je za dejanje vandalizma označena le tista praksa, ki jo izvajajo marginalizirane skupine. Dejanja nosilcev politične ali ekonomske moči, ki so, mimogrede, veliko bolj družbeno škodljiva, nikoli niso označena kot vandalska. Nasprotno, prav elite označujejo druge za vandale.

Kako pa je z občinsko lastnino?

Tudi občina se po svoje obnaša kot zasebni lastnik. Svoje nepremičnine dojema kot privatni prostor, ko gre za upravljanje sicer javnega prostora in nepremičnin, ki jih prav tako dojema kot svoje. In grafit niža vrednost nepremičnin, v katerih občina, še posebno ljubljanska, vidi vir za pridobivanje lastnih sredstev. Če pogledate letošnji občinski proračun, MOL namerava pridobiti okoli 50 milijonov evrov samo od prodaje zemljišč in nepremičnin, torej so njeni prihodki močno vezani na prodajo, kar pomeni, da mora to lastnino na vsak način zaščititi.

Toda to ni nekaj novega.

Razvojni načrti v Ljubljani so že dalj časa vezani na nepremičnine in pod Jankovićem je to še bolj opazno. Predvsem opazno je bilo v obdobju od špekulantskih kreditov do nepremičninske krize. Tak primer so Stožice. Zdaj pa je to bolj vezano na turistifikacijo mestnega središča, pri čemer se ustvarja neki varen prostor, v katerem se potrošnik oziroma turist počuti varnega, nihče ga ne nadleguje, počuti se torej kot v lunaparku. To se je okrepilo prav zdaj, ko si želi Ljubljana postati turistična prestolnica. In ni naključje, da njena kampanja Stop vandalizmu spada med dogodke v okviru zelene prestolnice. Je pa očitno, da zelena prestolnica pravzaprav ni namenjena tukajšnjim prebivalcem, da bi imeli zeleno in čisto mesto z manj avtomobili, ampak je namenjena brandingu mesta za privabljanje turistov.

Pa bi rekli, da so razprave o grafitih brezpredmetne?

Ne, kajti grafiti so polje, kjer se lahko izražajo ljudje, ki sicer za to nimajo prostora. In zaradi tega so na njih vsebine, ki sicer ne dobijo prostora v medijih ali v vsakdanjem političnem govoru. Vsebine, ki se na njih pojavljajo, nikakor niso brezpredmetne. Občinska kampanja Stop vandalizmu pa grafite zreducira na raven kriminala, namesto da bi bili predmet javne debate. Ker če bi občina resno vzela participacijo prebivalcev – saj po svoje meri nanjo, ko hoče, da se igrajo policaje in prijavljajo someščane – zakaj ne bi postavila modela, po katerem se ljudje lahko dogovorijo, da neki grafit ohranijo, spremenijo ali pa tudi odstranijo? Ulica je živ prostor, ki naj ga upravljajo prebivalci, in to ne tako, da nekoga prijavijo zunanji instanci oblasti, ki potem išče krivca za – kot ga razumejo – kriminalno dejanje.

Pri projektu Danes je nov dan računate predvsem na tiste, ki so vešči spleta in spletnih orodij, toda s tem druge izključujete. Verjetno se bo kar nekaj mnenj tako izgubilo.

Projekt, tak kot je, deloma izhaja iz znanja, ki ga imamo na Inštitutu za druga vprašanja, in to je vezano na internet. Zavedamo se, da izključujemo precejšen del prebivalstva, toda inštitut poskuša predvsem prepletati spletni prostor in ulico, in če to pomeni izključevanje nekaterih posameznikov, je treba v prihodnje razmisliti, kako jih vključiti. Tega koraka sicer še nismo naredili. Zdaj je naš namen prevprašati vandalizem in malce zamajati prevladujoči diskurz o njem.

Iz doslej objavljenih fotografij na vaši spletni strani vidimo, da se mnenja tistih, ki jih objavljajo, ujemajo z vašim stališčem do vandalizma. Kako to?

Deloma je to vezano na krog, po katerem je informacija o projektu najprej zakrožila. Deloma pa tudi na to, da ko začneš prevpraševati vandalizem, ugotoviš, da je veliko večji vandal tisti, ki izkoplje gradbeno jamo sredi mesta, kot pa nekdo, ki nariše grafit. Ljudje, ki bodo o tem brali, bodo razumeli, da je potrebna razprava o upravljanju javnega prostora in da je ta projekt eno od orodij, s katerim to lahko počnejo. Ljudje razumejo, kaj je narobe z mestom, in razumejo tudi, da niso problem grafiti. Da so na naši spletni strani podobna stališča, pa kaže predvsem na to, da občina ne razume potreb lastnih meščanov in da s svojimi dejanji, kot je akcija Stop vandalizmu, napada napačnega vandala.