Tiskane izdaje
Ljubljana – Pred vrati nizkega in utrujenega poslopja, ki je od glavne ceste umaknjen z obzidjem, se jih je nekaj nabralo že uro pred kosilom. Ob pol dvanajstih, ko so ga začeli deliti, jih je prišlo vsaj sto. In tako je vsak dan.
Osemnajst jih je prenočilo v bližnjih zabojnikih, še dvajset jih je bilo nastanjenih v bivalnih prostorih, ki so nad razdelilnico brezplačne hrane. Takšna je vsakodnevna slika v zavetišču za brezdomce na Poljanski cesti, ki je bilo prvo zavetišče za brezdomce v Sloveniji in kot tako izhodišče za mrežo podobnih programov pozneje po vsej državi. Razvilo se je iz razdelilnice hrane leta 1998. »Takrat smo bili edini in je bilo to čutiti na obisku, danes imajo ljudje več možnosti, od dnevnih programov do prenočišč,« v majhni pisarni nizkega poslopja razlaga socialni delavec in vodja zavetišča Boris Kosec. »To je izrazito nizkopražni program, ki naj bi omogočal preživetje ljudem, ki so povsem na dnu. Tu smo zato, da ljudje preživijo, nič več. Edino od ceste je bolje, da si tukaj. In kdor pride sem, je res v stiski.«
Tudi do smrti
Dobri dve desetletji po njegovem odprtju so v okviru zavetišča za brezdomce, ki ga sofinancirata občina in ministrstvo za delo, vzpostavili bivalni del za 28 ljudi, kar je 24-urni program, še 18 ljudi je mogoče nastaniti v bližnjih bivalnikih. Ti so odprti od 20. ure zvečer do osme ure zjutraj. »Zadnja leta število uporabnikov ostaja na podobni ravni, toda smo na meji glede kapacitet,« pravi Kosec. Čeprav bi kdo mislil, da jih največ pride v hladnejših mesecih, Kosec pravi, da se to zgodi v maju. »Začne se toplo obdobje in ljudje iz cele Slovenije pridejo v Ljubljano, da bi tu našli delo. Potem ga ne dobijo, se znajdejo na cesti in pridejo sem, ker nimajo drugega. Morda celo zapravijo denar, ki so ga imeli,« opisuje razmere. »Zdaj smo v Evropi, ko nam govorijo, da gre za pretok ljudi, idej in kapitala, toda kar tu vidimo, je samo pretok ljudi, in to z eno željo oziroma upanjem, da bodo našli delo in si izboljšali življenje.«
Kakšna je v povprečju dolžina bivanja v zavetišču? »Zelo različno,« odgovori Boris Kosec. »Nekateri so tu do smrti, drugi si uspejo urediti kaj drugega, morda najti delo.« Opaža, da na brezplačno kosilo prihajajo tudi tisti, ki imajo prihodke, v zadnjih letih pa je tudi vse več mladih, ki imajo težave z odvisnostjo od drog. »To je slabo sporočilo,« komentira Kosec. »Nimajo perspektive, ne vidijo smisla v življenju, zanje tudi ni poskrbljeno.«
Manjkajo programi
V društvu Kralji ulice so leta 2008, ko se je začela zadnja finančna kriza, začeli program trajnejše nastanitvene podpore za brezdomce. Kot pravi tamkajšnja socialna pedagoginja Hana Košan, je prinesel novo nastanitveno obliko, ki se je od dotedanjih razlikovala predvsem po višjem pragu in usmerjenosti v izboljšanje življenjskih razmer. »Naše vodilo je, da človek najprej potrebuje varno streho nad glavo, potem si lahko ureja življenje,« pravi Košanova.
Boris Kosec, vodja zavetišča. Foto: Roman Šipić/Delo
Danes so v okviru programa v stanovanjih na devetih lokacijah po mestu – večino so dobili v najem od mestnega stanovanjskega sklada, kakšnega tudi na trgu – nastanili 35 ljudi in jim, kot pravi Košanova, nudijo »individualizirano celostno podporo«. In čeprav so v lanskem letu povečali kapacitete, Košanova ugotavlja, da so potrebe večje. »Z nastanitveno podporo se ukvarjajo tudi druge nevladne organizacije, toda so ljudje, ki pri tem izpadejo,« opozarja. To so predvsem družine, ki ostanejo na cesti ali jim preti deložacija, ter starejši s kompleksnejšimi težavami, ki so povezane z dolgoletnim življenjem na ulici in pešanjem zdravja.
»Ne v Ljubljani ne v Sloveniji nimamo programov za te ljudi,« opozarja Košanova. Pri tem spomni na enega od brezdomcev, ki je bil na ulici tri desetletja. Čeprav so ga nedavno nastanili v bivalni enoti na Knobleharjevi, mu preti, da jo bo moral zapustiti. »Sam ne zmore, potreboval bi celodnevno nego, a takšnih programov ni. In podobne so težave vseh naših najstarejših brezdomcev. Starajo se in prihajajo v obdobje, ko ne bodo več zmogli skrbeti sami zase, toda vse te namestitve, ki so zdaj na voljo, kot so samski domovi, zanje zaradi njihovih specifičnih potreb niso primerne,« poudarja Košanova. V tujini, kot pravi, vzpostavljajo bivalne skupnosti, v okviru katerih ljudem nudijo celodnevno nego, vseskozi so jim na voljo zdravstveno osebje in socialne delavke.
Na eni od devetih lokacij, na katerih so organizirali trajnejšo nastanitev, so pred kratkim naselili dve družini. V eni od njiju so pred tem živeli na cesti. »Težava je, ker je močno zasidran pogled, da gre za krivdo posameznika, individualno odgovornost, češ, vsak si lahko dobi delo, medtem ko ni razumevanja za družbene strukture, ki producirajo neenake možnosti,« opozarja socialna pedagoginja. »Toda to, da je nekdo, ki je bil bolj ranljiv, kar lahko izhaja tudi iz določenih družinskih okoliščin ali česa drugega, in se je potem ves čas zapletal v nekem začaranem krogu, iz katerega ni mogel, pomeni, da mu družba ni bila naklonjena. Če bi imel ob pravem času pravo podporo, bi to lahko prekinili.«
V stanovanjih visoki stroški
Več stisk zaradi neprimernega okolja za bivanje zaznavajo pri ljubljanskem Rdečem križu. Lani se je nanje obrnilo 400 ljudi, ker z nizkimi prihodki niso uspeli pokriti osnovnih življenjski stroškov. To zimo so prejeli več kot deset prošenj za pomoč pri nakupu drv ali kurilnega olja. »Seveda ta podatek ne odraža celotne slike,« poudarja tamkajšnja strokovna sodelavka Klara Debeljak.
»Marsikdo drva ali kurilno olje sicer pokrije, potem pa zmanjka sredstev za stroške, kar se ponovno kaže tudi pri povečanju prošenj.« Debeljakova pri tem opozarja, da ljudi v stisko spravijo tudi poračuni stanovanjskih stroškov. »Veliko družin, ki mesečno sicer redno plačujejo vse stroške, že dodatna položnica v višini sto evrov spravi v izredno težek položaj.« Lani so pomagali 200 družinam in posameznikom v Ljubljani v skupni vsoti nekaj več kot 40.000 evrov. »Ljudje uporabljajo različne strategije, da znižujejo stroške za ogrevanje in se tako poskušajo izogniti dolgovom, kot je na primer varčna uporaba radiatorjev, ogrevanje le ene sobe, uporabijo več odej in spijo v hladnih prostorih. Tu sicer nimamo celostnega vpogleda, a zagotovo ima to dologoročni vpliv na zdravje in počutje ljudi.«
Foto: Tomi Lombar/Delo
Stigma
Da je v zadnjem času tudi za ljudi z mednarodno zaščito iskanje namestitev vse težje, poudarjajo v društvu Odnos. »Do ugodnosti neprofitnih najemnin žal niso upravičeni, saj je ta pravica vezana na državljanstvo,« poudarja predsednica Irena Zajc. Tako jim preostanejo tržna stanovanja, ki pa so pogosto nedosegljiva zaradi visokih cen. Doslej so, kot pravi Zajčeva, ljudem uspeli pomagati do nastanitve, toda to se lahko spremeni, ko se obdobje prejemanja nadomestila za zasebno nastanitev zaključi. »Ljudje, ki tudi sicer živijo na robu revščine, so tako ali drugače stigmatizirani, in toliko težje najdejo ustrezno namestitev. Nekateri stanodajalci, ki pa so to vrzel in šibkost posameznikov prepoznali, žal to izkoriščajo in dajejo v najem prostore, ki niso primerni za bivanje,« opozarja Zajčeva. Po njenem bi bilo za to treba pri oblikovanju stanovanjske politike upoštevati tudi migracijsko.
Da je treba v okviru stanovanjske politike, za katero Slovenija trenutno namenja zanemarljivo vsoto denarja, »omogočiti večjo dostopnost ugodnih stanovanj, povečati število neprofitnih stanovanj in omogočiti lažji dostop do njih tudi skupinam prebivalstva, ki zdaj niso opredeljene na prednostnih seznamih«, je v članku o vplivu stanovanjske izključenosti in brezdomstva na zdravje iz leta 2014 zaključila socialna delavka Anja Pirec Sansoni. Pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe ranljivim skupinam je po njenem treba izhajati iz njihovih potreb in dejanskega življenjskega okolja, okrepiti je treba tudi sodelovanje med socialnim in zdravstvenim sektorjem. To poudarjata tudi Hana Košan in Boris Kosec.
»Za državo je argument vedno denar,« pravi Kosec, medtem ko sedi v pisarni ljubljanskega zatočišča za brezdomce. »Ne poskrbijo zato, kar so ljudem obljubili, denimo, višjo socialno pomoč, po drugi strani pa izvedejo reorganizacijo centrov za socialno delo, s čimer po mojem niso naredili nič. Dejstvo je, da se ne skrbi za ljudi, ampak se skrbi za sistem 'več istega'. Spremembe, če so, so zgolj navidezne,« je kritičen socialni delavec. »Že res, da je gospodarska rast, toda ne za reveže, rast je za bogate, ki si spet delijo pogačo.«
