Ker se je vse začelo s solato v Trnovem

Ljubljana – »Ne dovolim, da se tistim, ki smo same pridelovale zelenjavo in jo same tudi prodajale, reče branjevke,« opozori 78-letna Danica Raspet, ki je še pred nekaj leti s cizo, kot so v Trnovem in Krakovem imenovali leseni voziček, vsaj enkrat na teden odpeljala prodajat zelenjavo na glavno mestno tržnico. »Smo solatar'ce,« pravi.

Na mestno tržnico se je s cizo prvič odpravila pri šestnajstih. »Ni bilo prijetno,« se spominja Raspetova, rojena leta 1937. »Ljudje so me na trgu sicer lepo sprejeli, meni pa je bilo hudo. Jokala sem, ker bi raje hodila v šolo. Toda vrgli so me iz klasične gimnazije, na realko nisem hotela, in tako mi kaj drugega ni preostalo.« Potem so bili dnevi in leta, kot nadaljuje, precej podobni. Vstajala je ob pol petih, da je oprala, očistila in pripravila vso zelenjavo – od solate, paradižnika, kumar, paprike, cvetače do sadik in zelišč – in jo v gajbicah zložila na leseni voz, ki so mu v tem takrat primestnem delu Ljubljane rekli ciza.

Raspetova jo je dobila od svoje matere, ki je prav tako pridelovala in prodajala zelenjavo, tudi med vojno in okupacijo Ljubljane. Znanje o zelenjadarstvu je potem predala hčeri. »Takrat v Trnovem nismo imeli rastlinjakov, kot jih imajo danes. In tople grede niso bile nič kaj tople,« se nasmehne trnovska solatarica, ki je to znanje pozneje prenesla tudi na svoje otroke.

Od jutra do večera

Osrednja mestna tržnica je bila nekoč zelo živahna, se spominja. Med solataricami je veljalo prijateljstvo, ne tekmovalnost. Pomagale so si z nasveti, kako pridelati to ali ono. Zgolj po nekaj letih je Raspetova že imela redne stranke. Še potem ko je pred leti opustila to dejavnost, jo je kdaj kdo ustavil na cesti in vprašal, kdaj se bo vrnila na tržnico. Kot mlada solatarica je tam namreč preživljala vse dopoldneve, vsaj do dveh, nato pa je doma kuhala in skrbela za družino. »Delali smo od jutra do večera, prosta sem bila edino v decembru in nekaj malega v januarju,« pravi. Delo na vrtu se je namreč začelo sredi zime. Že januarja so posejali prvo solato v mispetelnih, kot so imenovali hladne grede.

Trnovčanke so zelenjavo najprej sicer ponujale na Mestnem trgu, pred magistratom. Ko so konec 19. stoletja podrli licej na Vodnikovem trgu, so jih preselili na prostor, kjer je še danes osrednja tržnica. Nekdaj so pridelke nosile v pleteni košari na glavi, potem pa se je okoli leta 1920 v Trnovem pojavila ciza, leseni voziček z dvema kolesoma, podaljšanim držalom in pomožnima nogama, ki so ga uporabljali tudi pri Raspetovih.

»Morala sem pomagati pri družinskem proračunu, samo moževa plača ne bi bila dovolj. In podobne so zgodbe vseh solataric in solatarjev v Trnovem,« pravi ena zadnjih med njimi. Jih danes na ljubljanski tržnici ni več? »Zelo redki so še.« Tudi sama je zaradi zdravstvenih težav pred štirimi leti to delo bila prisiljena opustiti. Takrat je zelenjavo prodajala zgolj enkrat na teden, kar ji je prineslo od 20 do največ 50 evrov, a je potem od tega morala odšteti še stojnino in vse stroške, ki jih je imela z vrtom. »Pred desetletji se je s tem dalo še kaj zaslužiti, tudi prodaja na tržnici je bila takrat veliko boljša, danes pa ni več tako.«

Trnovska gmajna naj se uredi

Zgodba o vrtnarjenju se je po besedah etnologinje in konservatorke Mojce Tercelj Otorepec, avtorice knjige Trnovski tičarji in solatarce iz leta 2001, začela prav v Trnovem. Po arhivih, ki jih je pregledala, je Marija Terezija opozorila, da je treba trnovsko gmajno urediti, ker so tam luknje, ki jih zaliva voda in nato zaudarja. Lokalno oblast je zato pozvala, da zadevo uredi. Potem ko so luknje zasuli, so postopoma kultivirali zemljo in gradili stanovanjske hiše. Prve so v tem delu Ljubljane postavili v 70. letih 19. stoletja. Trnovo je tako postalo majhna vas z makadamskimi cestami in pritličnimi hišami, vsaka je skoraj obvezno imela vrt. In tako so najprej predvsem gospodinje začele pridelovati zelenjavo in jo prodajati na tržnici. »Ker so bili zaposleni zlasti moški, ženske pa so gospodinjile, je bila to ena redkih priložnosti, da tudi same prispevajo k družinskemu proračunu. Razvile so posebno dejavnost, ki je bila razumljena kot gospodinjska, je pa pri tem vsekakor šlo za socialni moment,« pojasnjuje raziskovalka.

In »ker se je vse začelo s solato«, so trnovski pridelovalci in prodajalci zelenjave – med njimi so bili tudi moški – dobili ime solatarji in solatarice, pojasni Tercelj Otorepčeva. Trnovo so nekoč imenovali 'solatendorf', solatna vas, od tod izpeljanka 'solatarce'. Ime je predvsem v zadnjem desetletju, kot pravi, postalo prepoznavno. Zdaj ga najdemo tudi v kakšni križanki.

Čeprav danes opaža obujanje znanja o pridelovanju zelenjave in predvsem zadnja leta zgodba o solataricah postaja popularna, je vendarle po njenem to »končana zgodba«, zlasti zaradi spremembe v načinu življenja. S krčenjem obdelovalnega prostora je izginjal tudi interes za pridelavo. Prav tako, še meni etnologinja, je svoje prinesla globalizacija. »Marsikomu se danes zdi nesmiselno, da bi se trudil na zemlji, ko pa lahko vse poceni dobi v raznih super- in hipermarketih.«