Kje smo? Preberi sporočilo na zidu Pošte

Ljubljana – Poletje je sicer že trdno zaprlo svoja vrata, sončna očala bodo kmalu zamenjala zimska pokrivala, a nečemu se Ljubljančani, skoraj ne glede na vreme, težko odpovemo. Španciranju po vidnih krajih mestnega središča. To imamo v sebi že od nekdaj. No, vsaj od konca 18. stoletja.

Takrat je namreč mecen Žiga Zois meščanom v souporabo, če lahko tako rečemo, ponudil svoje vrtove, ki so se razprostirali med današnjo Prešernovo in Rimsko cesto do Borštnikovega trga in Igriške ulice. Zois je namreč ob svoji palači kupil obrambni zid z jarkom vred. Zid je dal podreti, jarek zasuti in tako pridobljeno zemljišče zasaditi z drevjem. Tam je potem uredil botanični vrt, ki je postal ljubljanska znamenitost, obiskala ga je celo kraljica in nadvojvodinja Elizabeta. Ko je torej leta 1789 svoje vrtove odprl za širšo javnost, so postali prvi javni park v Ljubljani.

Promenada kot prikrita želja po razkazovanju

Zoisovi vrtovi so bili edino večje mestno sprehajališče vse do začetka 19. stoletja, malce kasneje pa so, piše Damjan Ovsec v knjigi Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka 20. stoletja do 2. svetovne vojne, »odprli sprehajališče zadaj za Škofijo, znano kot 'mesto vzdihljajev' zaradi zaljubljencev, ki so se tam zadrževali«. Pozneje so drevoredu ob Ljubljanici, zasajenemu z orehi, rekli »šolski drevored«.

Promenada je bila sicer v tistem času izrazito v splošno javnost prestavljen družabni moment. »Tu ni šlo toliko za rekreacijo v smislu sprehajanja in želje biti na svežem zraku,« piše Ovsec, »ampak je absolutno prevladovala družabna plat, povezana tudi s prikrito željo po razkazovanju«. Zanimiv je še podatek, ki bi ga z lahkoto preslikali v današnji čas; na promenadi je z obleko in primernim obnašanjem marsikdo lahko popravil ali zakril svoj status.

Sporočila so si puščali kar na zidovih Pošte

Če danes glavna meščanska promenada teče vzdolž Ljubljanice po Cankarjevem nabrežju, pa so v 20. stoletju meščani paradirali v krogu. Od Starega trga do Magistrata pa po Čopovi do Pošte. Tam so po današnji Slovenski cesti zavili levo do Kazine, mimo Zvezde in po Židovski stezi, nato čez Šuštarski most do Tranče. Takratni in današnji meščani bi se nekje na poti promenadiranja vsekakor srečali, z majhnimi razlikami, ki so posledica modernega časa, pa sta tudi njihovo komuniciranje in sam namen paradiranja enaka.

Nekoč so ljudje hodili predvsem po tisti strani, kjer so bile trgovine, razen sprehajanja in pomenkovanja so radi tudi počakali, da se trgovine okoli pol osme zvečer zaprejo, potem pa so nestrpno, a kljub vsemu z mnogo dostojanstva, čakali, da bi videli, kdo vse bo prišel ven. Opazovanje, kdo bo prišel od kod, je med nami seveda razširjeno tudi dandanes, le da za sporočanje »kje in kdaj« uporabljamo mobilne telefone. Nekoč pa so meščani tiste, s katerimi so se zgrešili, obveščali kar s sporočili, ki so jih pisali na zidove ali listke pred Pošto ter jim tako sporočali, v katero gostilno so šli.

Za dame obvezen klobuk, za gospode sprehajalna palica

Za paradiranje po promenadi je seveda obvezna promenadna obleka. Danes so to najmodernejša očala različnih oblik, udobne, a nikakor ne zanemarjene hlače, adidaske ali allstarke, morda kakšna ljubka čepica za dekleta ter pulover s kapuco in kavbojke za fante.

In nekoč? Takrat so se dame za promenado sfrizirale in si nadele primeren klobuk – poleti so nosile navadne slamnike in bele klobuke iz filca, zraven pa je obvezno sodilo tudi pero, zataknjeno za klobuk. Najimenitnejši sta bili nojevo pero in pero rajske ptice.

Moški so oblekli sako, nikoli, ampak res nikoli pa ni smela manjkati sprehajalna palica, ki so jo imeli že dijaki. Zelo pomembna je bila kljuka: morala je biti srebrna in čim lepše oblikovana, saj je sprehajalcem marsikaj povedala o veljavi lastnika.

Veljavo lastnika dandanes določa vse kaj drugega kot sprehajalna palica. Nekateri bi rekli, da sta to znamka mobilnika ali na primer moderno oblikovano kolo, drugi spet, da se veljava človeka ne določa na podlagi materialnih stvari. Vseeno poskušajmo brez patetike skleniti tale sprehod čez delček zgodovine meščanskega paradiranja po promenadi. Začenja se čas lupljenja kostanja, ki bo dišal iz zelenih hišk, posejanih po mestu, to pa je bila, po Ovščevih besedah, prav tako ena ljubših navad naših meščanskih prednikov. »Jeseni in pozimi so na promenadi radi jedli kostanj, ki so ga na ulicah pekli 'maronarji',« zapiše Ovsec.