Tiskane izdaje
Pogovor je počasi tekel proti tretji kavi, ko je presenetil z izjavo, da o življenju v tujini ne razmišlja kot o eldoradu; ostaja doma, ker verjame v delo in svetlo prihodnost in ker bi njegov odhod pomenil, kot pravi sam, da je kar malo obupal. Vztrajnosti se je kot otrok naučil od doma, višina ocene v šoli tako ni bila nikoli zares pomembna, težave bi imel, če bi starši videli, da je nad snovjo obupal.
Provokacijo, da se mladi vse pogosteje odločajo za študij medicine samo zato, ker »imajo dovolj petic« in »ker se lepo sliši«, zavrača: »Izbrati tako zahteven način za nekaj slave bi bilo zelo nespametno, saj ne gre samo za študij, zelo težki so tudi delovni pogoji.« Živi ambiciozno obštudijsko življenje, vsak dan sodeluje z drugimi študenti in vodstvom fakultete ter stvari vedno poskuša postaviti v širši kontekst. Bodoči zdravnik priznava, da je včasih lažje delati v okviru študentskega sveta kot sedeti za knjigo.
Kako poleg študija medicine črpate energijo še za vse drugo?
Zaradi dela v okolju, kjer so naša mnenja dejansko upoštevana. Na pogovorih se pogajamo, poslušamo argumente. Niti enkrat nisem dobil občutka, da bi bili študenti namerno prezrti ali da bi nas zatirali; prej nasprotno.
Kaj je vaš največji dosežek v organu fakultete?
V sodelovanju s profesorji, dekanom in njegovim kolegijem smo vsa pravila, ki zadevajo študij, napisali na novo in priredili tako, da omogočajo normalen in kakovosten študij. Najpomembnejša posledica tega je, da nas dojemajo kot enakovrednega sogovorca v aktualnih zadevah.
Lahko katero izboljšavo posebej poudarite?
Po prejšnjem pravilniku o preverjanju in ocenjevanju znanja nihče ni vedel, kako naj se zadeve izvajajo. Mi pa smo napisali 15-stranski dokument, v katerem smo natančno definirali, kako morajo biti objavljeni režimi študija za vsak predmet. Od letošnjega študijskega leta lahko študenti za vsak predmet, ki se izvaja na fakulteti, na spletni strani fakultete preverijo natančen režim predmeta, pogoje za pristop k izpitom in podobno.
Kako pa bomo kaj izboljšali, če bomo vsi tako razmišljali in odšli v tujino? Foto: Roman Šipić/Delo
Zdi se, da se v vlogi »revolucionarja« odlično znajdete.
Moje delo sicer ni povsem povezano s tem, kar študiram, in zdravnik gotovo želim biti. Možnost, da se poleg študija ukvarjam še s tem, mi omogoča bolje razumeti ljudi in prepoznati problem. To, da znam opaziti problem in se ga nato naučim rešiti, je velika prednost. Ves čas poslušamo, da se na napakah učimo, ampak v Sloveniji največkrat ni prostora za napake. Veliko bolje se lahko vključiš in učiš, če veš, da zaradi storjene napake ne boš verbalno napaden.
Se to dogaja tudi na fakulteti?
Napaka je lahko razmeroma strogo kaznovana. Pogosto ni pravega ravnovesja med zahtevano natančnostjo in možnostjo za napake. Ker tudi ni nekega razmisleka o tem, kaj je napaka, ki je res ne smeš narediti, in napaka, ki jo lahko narediš in posledic ne bo. Nujno je pravo razmerje med tem, kako strogi moramo biti, da pridobimo znanje, ki je pomembno, ker napak ne smemo delati, hkrati pa omogočamo, da se študenti lahko učijo.
Bodiva hipotetična. Kako bi sprejeli dejstvo, da specializacije ne izberete sami, ampak to namesto vas stori, denimo, država?
Nekdo, ki razmišlja o taki rešitvi, ne razume povsem, kako to poteka. Ja, vsi bomo diplomirani zdravniki, ampak dejansko delo je odvisno od specializacije. In te so zelo različne. Ne predstavljam si, da bi bil potisnjen v nekaj, kar me ne zanima. Pri delu bi bil gotovo manj uspešen, kot če bi imel na voljo specializacijo, o kateri mislim, da je prava, ter bi z veseljem raziskoval in odkrival nove metode.
Že imate svojo »izbranko«?
V kirurške specializacije me skoraj gotovo ne bo zaneslo. Zanimajo me interne smeri, mogoče intenzivna medicina.
Mladi zdravniki so v Sloveniji trenutno v zelo negotovem položaju. Bodo poleg številnih drugih, predvsem mladih, na tuje pobegnili tudi vaši možgani?
Tujina me zanima, gotovo bom šel na izmenjave. Vendar ostajam tu. Zakaj? Malo zaradi strahu, vendar je ta premagljiv, a najpomembnejše so zame socialne vezi, ki so nenadomestljive in neponovljive. In tudi razmišljanje, da mi Ljubljana omogoča boljšo kakovost življenja. Mesto ima prihodnost. Težave sicer so, vendar, iskreno povedano, ne vem, ali je pravi odgovor nanje odhod v tujino. Kako bomo kaj izboljšali, če bomo vsi tako razmišljali in odšli v tujino?
Letos ste poletje že drugič preživeli v New Yorku – težko primerljivo, pa vendar – Ljubljana ali New York?
V New Yorku se počutim, kot da sem v centru sveta, prednost Ljubljane pa je, da je vse zelo blizu, in kdor ima čas in željo, najde možnosti za številne aktivnosti. Predvsem pa sem v Ljubljani spoznal številne ljudi, s katerimi želim ostati v stiku in z njimi vse življenje sodelovati.
