Ko nimajo ničesar več, pridejo v zavetišče

Ljubljana – »Nihče me ne bo prepričal, da smo v Indiji Koromandiji, ko pa je tukaj vsak dan več ljudi,« pravi vodja ljubljanskega zavetišča za brezdomce. Pred petindvajsetimi leti je bilo prvo zatočišče v Sloveniji za tiste, ki so se znašli na cesti. Zdaj, kot poudarja Boris Kosec, je postalo pretesno, hkrati pa bi bila nujna prenova.

Prostorov je premalo, pravi socialni delavec, medtem ko sedi v svoji pisarni v pritličju nizke stavbe na Poljanski cesti, kjer vsak dan prespi 46 brezdomcev. »Vsekakor bi potrebovali posodobljen objekt,« nadaljuje, čeprav še naprej zre v zaslon računalnika. »Toliko birokracije in zbiranja podatkov,« pristavi. Po novem je treba vse zapisovati: kdo prihaja v zavetišče, kolikokrat se s kom od njih pogovorijo, kaj vse postorijo, našteva. »Potem grejo ti podatki nekam drugam, kjer iz njih naredijo nove podatke, nato iz teh spišejo še poročila, ki gredo nekam v Bruselj. Iz vsega tega potem naredijo še več papirja.«

Pravite, da je po novem treba vse zapisovati. Kdaj se je to spremenilo?

V zadnjih desetih letih. Sicer se to dogaja počasi; vedno nove in nove zahteve. Velikokrat so problem ljudje, ki delajo na višjih ravneh na socialnem področju, a nimajo nobenega stika s socialnim delom. Ne vejo, kako je videti, nimajo pojma, kako je delati v interakciji z ljudmi. Imajo neko svojo predstavo o vsem tem, nekaj so tudi prebrali. Težava je tudi, da ko pridejo nekateri na določene položaje, jih kar naenkrat obsije pamet, neka znanost in vse vejo. Potem komandirajo, in tako mora biti. V oblakih so. Daleč od realnosti.

Tudi na bruseljske institucije državljani gledajo podobno.

To velja tako za Bruselj kot za nas. Zgodba Milčinskega, ko so se Butalci skregali s pametjo, velja za vse to. Vsi ti ljudje so se skregali s pametjo, a pamet ni zmagala. To je problem.

Pa je po vašem vendarle kakšna korist od te kopice podatkov?

Jaz je nimam. V petindvajsetih letih smo ugotovili, katere podatke potrebujemo, da zavetišče deluje. Da lahko pomagamo tako in drugače. Zbirali smo jih zato, da smo lahko načrtovali, in seveda zato, da smo jih poslali financerjem in jim s tem povedali, kakšne so potrebe. Zdaj pa je treba zraven zbirati še ne vem kaj vse. Gre tudi za podatke, ki jih sploh ne zbiramo, ker se jih ne da zbrati.

Na primer?

Število brezdomcev v Sloveniji in v Ljubljani. Že dvajset let govorimo, da ni mogoče dobiti natančnega števila. Podatki so parcialni; nekaj jih ima policija, nekaj socialne ustanove, nekaj zdravstvene, toda nihče jih ne zbira za vse, ker je nemogoče. Kako sploh veš, kdo je brezdomec? Nekdo je lahko videti urejen, pa je brezdomec. Ampak vsake toliko se najde denar, tudi evropski, da se naredi raziskava, ki naj pove, koliko je brezdomcev. Na koncu spet ugotovijo, da se tega števila ne da določiti. Tako se mečeta stran čas in denar, ki bi ga lahko bistveno bolje porabili. Za ljudi.

Če bi se te podatke vendarle dalo zbrati, kaj bi nam povedali?

Lahko bi nas bilo bolj sram, nič drugega. Verjamem, da državi ni v ponos, da je vse več revnih in ljudi v skrajni stiski, da ne rečem brezdomcev. Ni nujno, da so že na cesti, lahko so na poti do tam. Ne vem, kaj bi pravzaprav s tovrstnimi statističnimi podatki. Verjetno jih potrebujejo, da jih prikažejo tako, kot jih hočejo. Toda za to, da vidiš, kje smo, ni treba delati raziskave. Dovolj je, da greš na ulico in pogledaš okrog sebe. Nihče me ne bo prepričal, da smo v Indiji Koromandiji, če je vsak dan več ljudi v zavetišču.

Je to realnost predvsem zadnja leta ali je bilo tako že prej?

Leta 2008 ali 2009, ko se je začela recesija, je prišlo v zavetišče kar nekaj novinarjev z vprašanjem, kako se kriza kaže. Takrat sem jih moral razočarati: nič več jih ne prihaja k nam, ampak oglasite se spet čez pet let. Ljudje imajo rezerve. Doma imajo tranzistor, ki ga lahko prodajo. Ko pa nimajo ničesar več, pridejo sem. In kako naj zdaj pri vseh, ki pridejo, ugotavljam, kateri od njih je v neprimernem bivališču, ali morda ne spi pri prijatelju, ali se seli od enega do drugega, ali pa prenočuje nekje pod mostom. Da bom pa vsakogar, ki pride na novo, zasliševal, to pa ne. Človek je prišel po pomoč, ker jo potrebuje. Če je ne bi, verjemite, da ne bi prišel. Še nekaj, zdaj jih med temi, ki pridejo, že tričetrt ne poznam. Včasih sem poznal vse, danes jih je preveč. Ni pa tukaj nobenega luksuza. Nekako prebrodimo s sredstvi, ki jih imamo na voljo. Zagotovimo jim en topel obrok na dan, in to je pravzaprav vse. Gneča je ogromna. Naj ponovim, kdor pride sem, je res v stiski. Pomagamo pa lahko zelo omejeno.

Za kolikšno vsoto gre?

Letni proračun je malo čez 200 tisoč evrov, od tega gre dobra polovica samo za hrano. Vedeti morate, da so včasih sem hodili jest le tisti, ki so živeli na ulici. Bilo je sicer nekaj upokojencev, ki so že takrat imeli nizko pokojnino. Danes jih je veliko in vsak pričakuje, da bo dobil topel obrok. Vendar to ni javna kuhinja. Mi smo zavetišče za brezdomce in za te, ki tu bivajo, imamo organizirane tople obroke. Doslej smo imeli toliko sredstev, da smo lahko naročili več hrane in dali tudi drugim, bo pa to vedno težje. Zdaj razdelimo okrog 110, 120 kosil na dan, toda potrebe so vedno večje. Do lani smo imeli farmacevtskega donatorja, ki nam je plačal vsa praznična kosila. Zdaj smo izviseli.

Je v splošnem težje pridobiti donatorje?

Veliko je odvisno od tega, koga kje poznaš. In to vedno bolj. Smo pa bili včasih tudi bolj atraktivni.

Zdaj niste več?

Nismo. Zdaj je to postalo normalno. Zasičeni smo s takšnimi zgodbami, nanje se sploh ne odzivamo več. Prižgeš radio, bereš časopis, povsod žalost. Otroci nimajo za jesti, družine propadajo, in v vsem tem so brezdomci zadnji med zadnjimi. Koga pa brigajo? Marsikdo si še vedno misli, da so si sami krivi. Saj je nekaj malega na tem, toda za večino od njih to nikakor ne drži. Pogosto so žrtve birokratizma, razmer in še česa. Če greste v ambulanto za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, lahko vidite, da je tam veliko nekdanjih espejev, ki so sanjali o zgodbi o uspehu in propadli. Zdaj so tako zadolženi, da do konca življenja ne bodo zavarovani.

Najbolj žalostno je, da morajo za vse to skrbeti dobrodelna društva, namesto da bi država. Pa saj govorijo, da smo socialna država. Še vedno sicer smo, toda zmeraj bolj gremo v smer njene razgradnje. In ob tem nam prodajajo zgodbe, kako naj vsak poskrbi sam zase in kako imamo vsi enake možnosti. To ne drži. Vedno več je strukturne revščine; rodiš se revež in umreš kot revež. Kakšne enake možnosti torej?