Ko se pojavi priložnost, se usede na letalo in gre

Filmska industrija ga je vedno zanimala, vendar si pred odhodom na študij v London ni mislil, da bo že kmalu postal del svetovne filmske produkcije. »Na počitnicah v Tuniziji sem obiskal nekdanje prizorišče snemanja Vojne zvezd in porodila se je želja, da bi bil nekoč del take filmske produkcije, da bi vsaj lahko pobiral smeti ali držal kable.« V Londonu je nekaj časa res držal kable, toda že na prvi avdiciji za celovečerni film mu je uspelo.

Dobil je vlogo v filmu Kingsman: tajna služba. Leto za tem so se mu uresničile sanje, postal je del najslavnejše galaksije na platnu, zaigral je v filmu Vojna zvezd: Sila se prebuja. Z vsakim naslednjim uspehom se je zdelo, da bo eden tistih, ki se ne bodo več vrnili, vendar je po štirih letih življenja v Londonu presenetil in prišel domov, v Ljubljano. Kljub pomisleku, da bo vrnitev pomenila karierni korak nazaj, je bila želja po podiplomskem študiju močnejša. »Danes ti ni treba biti na lokaciji, da bi sodeloval na avdiciji.« Petindvajsetletnik po prihodu domov korakov nazaj ni delal, kvečjemu je šel naprej.

Ob tem, da končuje študij in redno potuje na avdicije v London, se počasi uveljavlja tudi v slovenskem prostoru.

Gostovali ste v Usodnem vinu, pred kratkim smo vas spremljali v spletni seriji Dualizem. Kakšna je konkurenca doma?

V Ljubljani je veliko dobrih igralcev, konkurenca je močna in kakovostna. Obseg domače produkcije se veča, občinstvo pa jo lepo sprejema, kar je dobra novica za slovensko filmsko krajino.

Po čem se domača filmska produkcija najbolj razlikuje od hollywoodske?

Drugačna je predvsem velikost posamezne produkcije. V Sloveniji je recimo na sektorju za luč en človek, v Londonu jih je petdeset. Kakovost procesa in tudi izdelka je na približno enaki ravni. Prednost velike produkcije je, da imajo pogosto še slabše načrtovan potek dela, saj se zmeraj najde kdo, ki je pripravljen vskočiti. Manjše produkcije si tega ne morejo privoščiti, en človek lahko skrbi za več stvari hkrati.

Kakšen način dela vam je ljubši?

Velike produkcije so enkratno doživetje, res pa je, da je pri manjših ekipa bolj povezana, prav tako je manjši finančni pritisk. Razlika je, če gre kaj narobe pri Vojni zvezd, saj vsaka izgubljena sekunda veliko stane.

V kateri prestolnici je bolje biti igralec, v Ljubljani ali Londonu?

Ena stvar je, ki nima zveze s tem, ali si igralec ali ne. V Ljubljani si lahko s kolesom kjerkoli v manj kot pol ure, medtem ko se v Londonu več ur pelješ s podzemno železnico, da prideš na drugi konec mesta. Tako sem imel tam precej manj časa za dodatne dejavnosti, kot sta jahanje in mečevanje, ki so zame kot igralca pomembne.

Različni trgi imajo različna pravila igre. V Londonu je več priložnosti, več se dogaja, mesto je večje. Posledično je bolj dodelan tudi sistem avdicij, pri nas je veliko več neposrednosti, režiser pogosto že vnaprej ve, koga želi. So pa življenjski stroški v Londonu neprimerno večji, čeprav so večji tudi honorarji. Kljub vsemu je to, da sem šel v London, vodilo do veliko neponovljivih izkušenj in trenutkov, za katere si nikoli nisem predstavljal, da jih bom doživel.

Kakšne so v Londonu zahteve po znanju angleščine?

Odvisno od projekta. Nisem se trudil, da bi prevzel angleški naglas, čeprav bi s tem dobil širino glede vlog, ki bi jih lahko igral. Slovenski naglas, vzhodnoevropska angleščina, je za marsikoga tudi poljski, ruski in podobno, kar mi koristi, kadar iščejo ruskega vojaka, poljskega vodovodarja ali ukrajinskega tovornjakarja. Takrat je to moja prednost.

Načrtujete vrnitev v London? Boste šli kam drugam v tujino?

Življenje v Ljubljani mi je veliko bolj všeč. Ne samo zato, ker je mesto cenejše in manjše, zaradi česar nisem ves čas pod pritiskom, Ljubljana je čudovito mesto, tu imam več časa tako za delo kot za prosti čas. Opravek v Londonu vzame vsaj pol dneva, tukaj pa si v eni uri na morju ali v gorah. Dolgoročno bi bilo idealno, da bi živel v Ljubljani in od tu odletel na delo.

V tujino me še vleče, ne nujno zaradi kariere, rad bi doživel življenje še kje drugje. Igra še zdaleč ni edino, kar me zanima.

Kaj je za vas uspeh? Kdaj boste po vašem uspešni?

Postavljam si kratkoročne cilje. Pred tremi leti je bil moj cilj, da bi lahko od igranja živel, in sem ga dosegel. Večja vloga se lahko zgodi jutri, lahko pa garaš trideset let in je ne dočakaš, to je delček, ki ni v tvojih rokah. Ko se pojavi priložnost, se usedem na letalo in grem. Želim si, da bi dobil vlogo v seriji, podobni Vikingom ali Igri prestolov.