Tiskane izdaje
Ljubljana – »Ni prav, da so delodajalci prenehali plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, toda odločili so se, da bodo šli v to smer, mi pa, da bomo vlagali tožbe,« pravi Emil Prohan iz Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije. Toda tako je tudi zato, ker ministrstvo za delo več let zamuja s pripravo kriterijev in seznama delovnih mest, na katerih so delavci upravičeni do poklicnega zavarovanja. Na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa pa opozarjajo, da je delavcem treba olajšati delo, ne pa jih plačevati za izgubo zdravja.
V poklicno zavarovanje, ki je leta 2001 nadomestilo prejšnjo zavarovalno dobo s povečanjem ali dotlej imenovano tudi beneficirano delovno dobo, so vključeni delavci, ki polni delovni čas opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela, in tisti, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni mogoče uspešno poklicno opravljati. Med njimi so bili tudi vozniki ljubljanskega potniškega prometa, toda le do leta 2013, ko jim je delodajalec prispevke prenehal plačevati.
To se je zgodilo po uveljavitvi novega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Zpiz-2), s katerim se je prispevek za poklicne pokojnine, ki delavcem prinašajo predčasno upokojitev in pokojnino brez odbitkov, podvojil. Po besedah predsednika odbora za cestni potniški promet pri Sindikatu delavcev prometa in zvez Emila Prohana se je takrat večina delodajalcev v prometu »enostransko« odločila, da prenehajo plačevati prispevke. Samo v javnem podjetju LPP so tako stroške dela na letni ravni zmanjšali za približno milijon evrov. Triinpetdeset voznikov zdaj toži podjetje in sodišče v Ljubljani bo ugotavljalo, ali so v LPP 1. januarja 2013 res nezakonito prenehali plačevati prispevke za poklicno zavarovanje svojih voznikov.
Jugoslovanski predpis
Da so avtobusna podjetja, ne samo LPP, »na podlagi posredovanega sklepa iz leta 1981 in zapisnika takratne posebne komisije pri zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz) lahko posamezne zaposlene izvzela iz plačevanja prispevkov, če niso dosegli kriterija preseženih 60.000 kilometrov na leto«, odločitve delodajalcev po letu 2013 pojasnjujejo pri Gospodarski zbornici Slovenije. Toda sindikalist Prohan poudarja, da so delodajalci – kljub povišanju prispevne stopnje – še naprej dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje delavcem, tudi voznikom avtobusov. »V odboru za cestni promet smo se takrat sestali z delodajalci in jih opozorili, da ni prav, da so prenehali plačevati in da prispevke plačujejo samo določeni skupini voznikov, ki opravi več kot 60.000 kilometrov na leto. Toda še danes veljavni predpis iz SFRJ, ki ni bil nikoli razveljavljen, pravi, da so do tega upravičeni vozniki avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu, ki več kot 80 odstotkov delovnega časa prebijejo na takšnem delovnem mestu.«
Aktivno neaktivni
S pojasnilom, da je to »zelo kompleksno in interesno občutljivo področje, saj imajo delodajalci in sindikati zelo različne cilje«, in da to področje že zelo dolgo ni bilo urejeno, na ministrstvu za delo upravičujejo, zakaj še niso uredili poklicnih zavarovanj. In to kljub temu da se je vlada leta 2013 v zakonu zavezala, da bo to storila še istega leta. Kdaj bodo vendarle pripravili nov seznam takšnih delovnih mest? »Potekajo še zadnje priprave za izvedbo epidemiološke analize vpliva obstoječih izpostavljenosti poklicev, vključenih v poklicno zavarovanje, na zdravje delavcev, na podlagi katere bi se lahko določili merila in kriteriji poklicnega zavarovanja,« odgovarjajo na ministrstvu. V vmesnem času pa je, kot dodajajo, za delavce, »ki so jim delodajalci neupravičeno prenehali plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, zagotovljeno sodno varstvo«. Toda to je »nesramno in hinavsko«, meni sindikalist Prohan. »Delavce pošiljajo na sodišče, ker niso opravili svojega dela. Kdaj že so obljubili vzpostavitev delovne skupine, ki bo pregledala poklice, in določila, kdo je upravičen do poklicnega zavarovanja, pa do danes od tega ni še nič.«
In ker ministrstvo za delo vse od leta 2001 ni imenovalo komisije, ki bi ugotavljala obveznosti iz poklicnega zavarovanja, hkrati pa tudi komisija pri Zpizu od takrat za to področje ni bila več pristojna, so na seji sveta zavoda novembra 2010 odločili, da vendarle obudijo njeno delovanje. Kot pojasnjujejo pri Zpizu, se je to zgodilo zaradi »odločitev sodišč«. Tako so med drugim na zahtevo LPP začeli postopek za ugotavljanje, ali so vozniki mestnih avtobusov še upravičeni do poklicnega zavarovanja, in odločili, da se to »od 1. 1. 2013 ne šteje nobenemu delavcu več«, saj za to ne izpolnjujejo pogoja o 60.000 prevoženih kilometrih, kot ga je v sklepu leta 1981 določila takratna Spizova komisija.
Na gospodarski zbornici tudi sicer predlagajo ukinitev poklicnega zavarovanja za voznike avtobusov, ker so se po njihovem delovne razmere izboljšale. V sindikatih temu nasprotujejo. »Delodajalci lahko trdijo, da so avtobusi danes udobnejši, toda na cestah je več prometa, vozniki so psihično bolj obremenjeni in njihov delovni čas je slabši, kot je bil,« pravi sindikalist Prohan.
Slabo sporočilo
Odgovor na vprašanje, ali so med drugim vozniki avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu upravičeni do poklicnega zavarovanja, bo poskušala dati analiza, ki jo po naročilu ministrstva za delo zdaj pripravljajo na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa pri UKC Ljubljana pod vodstvom prof. dr. Metode Dodič Fikfak.
Kot pravi predstojnica inštituta, bodo pregledali skupine delavcev z že obstoječega seznama delovnih mest, vključenih v poklicno zavarovanje, ki je bil pripravljen še v SFRJ, in jih pretehtali na podlagi določenih kazalcev. Zanimalo jih bo, ali so delavci posamezne poklicne skupine pogosteje zbolevali, ali lahko bolezni povežejo z obremenitvijo na delovnem mestu, ali so bili pogosteje na bolniški, postali invalidi, bili pogosto hospitalizirani in ali so celo pogosteje umirali kot preostala delovna populacija. »To je veliko kazalcev, in če so vsi združeni, si lahko ustvarimo jasno sliko o obremenjenosti posamezne poklicne skupine. Tako lahko s precejšnjo stopnjo objektivnosti ugotovimo, katera skupina je posebej ogrožena,« pojasnjuje Metoda Dodič Fikfak. V tem trenutku, kot pravi, še ni mogoče podati sklepov, se pa pri medicinskih sestrah, ki doslej niso bile vključene v poklicno zavarovanje, kaže, da so gotovo bolj ogrožene od preostale delovne populacije. Delovnega mesta voznikov avtobusov še niso analizirali, je pa po njenem zelo verjetno, da so vsaj nekateri med njimi zelo ogroženi.
»Sporočilo beneficirane delovne dobe je slabo,« sicer meni Metoda Dodič Fikfak. »Pomeni, da bolj ko si izpostavljen, več boš plačan. Sporočilo, za katero se mi zavzemamo, pa je, olajšaj delo in ga prilagodi človeku tako, da bo lahko končal svojo delovno dobo zdrav.« To je bilo tudi sporočilo beneficirane delovne dobe, ko so jo uvedli v Jugoslaviji. Boris Gačnik je v knjižici Beneficirana zavarovalna doba, pripomoček za delo leta 1984 zapisal: »Šele takrat, ko bomo po vseh naloženih naporih lahko ugotovili, da smo [...] uspeli zmanjšati ali celo v celoti odpraviti tiste pogoje dela, ki so v preteklosti narekovali štetje zavarovalne dobe s povečanjem, bomo lahko z zadovoljstvom ugotovili, da smo dosegli enega temeljnih ciljev – varno in humano delo delavcev.«
