Tiskane izdaje
Ljubljana – Tekma med gimnazijama Bežigrad in Kranj se je prejšnji teden končala z izidom 56 : 31. A tokrat o športu ne bodo govorile številke. Z nami je bil na igrišču bežigrajski košarkar Tilen Kodrin, ob njem pa, osemnajsto leto zapored, Vojko Korošec, sopobudnik ustanovitve lige ŠKL.
Kaj je bilo tokrat nepozabnega?
Vojko: Vedno se udeležim prve tekme. Tudi zato, da izkažem spoštovanje športnikom in drugim udeležencem. Letos smo postali polnoletni.
Zdaj je ŠKL že zrela, utrjena gospodična, ki je nič ne spravi iz tira?
Vojko: Še raje bi počakal, da jih dopolni 21. Nikoli ne gre vse kot po maslu. Če smo vztrajali do zdaj, bomo še naprej. Da se splača, so prav zdaj potrdili tudi nekdanji igralci, ki so se udeležili VIP-tekme.
Tilen: Zame je bil dogodek zato poseben. Najprej smo si skupaj s sošolci ogledali tekmo zvezdnikov. Navijali smo seveda za Bežigrajčane, nas je pa razveselilo, tudi če je Jernej Damjan zadel koš. Potem smo bili na vrsti mi. Učitelji so videli, da smo borbeni in si močno želimo zmage.
So se vam za požrtvovalnost zahvalili s kakšno prosto uro?
Tilen: Niti ne. Po tekmi moramo v šoli vedno nadoknaditi zaostanek. Ampak saj gre.
Sicer pa tekmovanje ni samo nastop na parketu. Ko stopite z igrišča, pa …
Tilen: … dvakrat na dan treniram. Zbujam se okrog šeste, da ulovim trening pred poukom, nato nadaljujem po njem, sledi naloga, potem spet košarka. Če ostane še kaj časa, se učim. Ritem je vsak dan enak. Konec tedna so na vrsti tekme.
Zagrenjenosti zaradi preobilice dela, ki tako rada vznemiri odrasle, še ne poznate?
Tilen: Ne, v košarki uživam. Ne bremeni mojega dneva. Šola je delo, košarka je igra.
Vojko: Športniki potrebujejo še kaj drugega kot trening. Zaradi dejavnosti, ki poleg košarke dopolnjujejo ŠKL (nogomet, odbojka, navijaške skupine, fotografski, novinarski krožki …), so mladi bolj ustvarjalni, spoznavajo se in tako gradijo čut za pripadnost. Lahko si najboljši košarkar, a nisi nič, če te v šoli ne poznajo … Prav tako ne smeš dopustiti, da bi končal le osnovno šolo. Ko bi nehal igrati, ne bi imel ničesar pokazati. Kdo bi se te spomnil?
Zato skrbite, da vsi vidijo in zvedo skoraj vse iz zaodrja lige?
Vojko: Da, se pa do drugih medijev težko prebijemo. Za časopis je pomembno, da je nekdo iz neke neznane države podpisal pogodbo za milijon dolarjev. To se bere. Vem, da mediji potrebujejo kri, boje, vojne, pretepe, Mourinha. Vendar bi morala biti prva novica naš košarkar: ko bomo cenili sebe, bomo zmagovali. Če bi Tilna omenili desetkrat, bi postal že pravi Mourinho.
Tilen: Hrvati to znajo. V Sportskih novostih pišejo recimo o mladem Mariu Hezonji, ki je poleti že podpisal pogodbo s FC Barcelono. Star je 17 in ga vsi poznajo. Tudi pri nas.
Kar motivira tudi vas?
Tilen: Užitek ob igranju je najpomembnejši. Pogodbe je fino gledati. Toda, kako uresničljive so? Za nas so skoraj nepredstavljive. Vzor nam je lahko Goran Dragič. Sam bi se rad najprej izkazal v slovenski ligi in postal član moštva Olimpije. Zato moram zdaj močno trenirati. Ker sem bil poškodovan, moram nadoknaditi zamujeno, trenirati, koliko lahko, in se trošiti do konca. Ostalo bo že še prišlo.
Vojko: Tilnova generacija mora res še veliko pokazati. Pravijo, da je v športu ogromno denarja. Veste, koliko je treba garati za to? Pa še v tem primeru se med najboljše izmuzneš skoraj skozi šivankino uho. Za mlade je zaslužek postal motiv. Redko kateri pa razmišlja kakor Tilen, se pravi, da mora trenirati in biti obenem dober v šoli. Če jim uspe v klubu, še ne pomeni, da so preskrbljeni za vedno. Nekoč so rekli: če končaš fakulteto, ti ne bo treba delati in boš uspešen. To so gradovi v oblakih.
Kako se zberete v takšni kakofoniji?
Tilen: Mislim, da mladi kar zdravo razmišljamo. Vem, da lahko zaradi ene poškodbe končam kariero, zato je zame pomembna tudi izobrazba. Rad bi se recimo vpisal na katero od ameriških fakultet. Je pa res, da se je njihov sistem igranja težko navaditi. Ne vem, kakšna odločitev je najboljša. Verjamem pa, da moraš eno sprejeti in pri njej vztrajati. Šport je zame način življenja. Brez njega ne morem.
Vojko: Kolikor vidim, je denar za marsikoga žal osrednja vrednota. Strašno spoštujem mlade, ki so pripravljeni delati in biti dejavni.
Se v Ljubljani počutita dobrodošla? Je dovolj prostora za vse neumnosti in radosti...
Tilen: Center v Stožicah je dobro opremljen. Tudi tivolska dvorana je bila, čeprav je bila oprema malo zastarel. Pogoji za delo so v mestu dobri. Ko hodimo na gostovanja, vidimo, da imamo kar srečo. V košarki sta pomembni fizična moč in hitrost, videti je, da nimajo vsi možnosti, da bi na tem gradili.
Ni naključje, da je ravno vaša gimnazija najboljša v ligi?
Tilen: Razmere za trening so dobre. Na šoli imamo naprave za fitnes in svojega trenerja, nima pa seveda vsak svojega fizioterapevta. V tujini igralcu pozornost nameni več ljudi.
Vojko: Tujina je zgled tudi za nas. V ŠKL bi denimo radi postavili nove temelje. Nedavno smo obudili projekt med dvema ognjema, v katerem že sodeluje šest tisoč otrok. Bi pa radi organizirali poletni tabor in mladim omogočili štipendijo za katero od ameriških univerz. Če se še navežem na Tilnove besede: ŠKL ni najbolj razširjena v mestih. Zame je kljub uspehu Bežigrada prvak šola iz Grosupljega, saj pri projektu sodelujejo skoraj vsi otroci.
Če bi žogo vrgli še do Bruslja, bi takrat imeli občutek, da ste zadeli trojko?
Vojko: Širiti vpliv čez meje bi na verjetno prinesel izgubo. Neposredno v Bruslju nam niti ne bi mogli pomagati, saj najprej poskrbijo zase. Bolj kot met do Bruslja je uspeh videti igralce, ki so bili z nami pred 18 leti, in jih slišati reči: Najlepša od vseh je bila finalna tekma ŠKL. Tako je vsaj dejal Primož Brezec. Pa še to, nekoč sem obiskal osnovno šolo pri Kidričevem. Ne bom pozabil fanta, ki je rekel: Čuj, zdaj še ti dve tekmi odigram, potem grem pa na njivo delat. Kljub delu si je vzel čas za šport. Bil mu je v užitek.
