Kot vodja kabineta ubogal Tita, ne Jovanke

Ljubljana – »V enem mesecu sem dal trinajst intervjujev,« začne pogovor 92-letni Marko Vrhunec, partizan, politični komisar ljubljanske brigade, diplomat in šest let šef Titovega kabineta. »Zmeraj isto vprašanje, kako je bilo, ko smo leta 1945 z brigado vkorakali v osvobojeno Ljubljano. Pred magistratom so me ljudje potegnili s konja in me nosili po rokah. Lep dan je bil.«

Vojno, pravi, je dal skozi in s tem »njene slabe, pa tudi lepe stvari«. Vse to je vojna. Še kot devetnajstletnika so ga Italijani prvič pretepli in zaprli. Leto pozneje je bil njegov oče obsojen na zapor, mater so poslali v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Takrat ni bil komunist, ampak »iz liberalno usmerjene družine«, a je bila odločitev, da se pridruži Osvobodilni fronti, samoumevna.

Sedemdeset let po drugi svetovni vojni se govori predvsem o njenem koncu in ne o zmagi nad nacifašizmom. Kako si to razlagate?

V tem pravzaprav ne vidim nobene razlike. Se pa verjetno o koncu vojne govori zato, ker je bila totalna, vsestranska in genocidna, ali kot je zapisal kolega, zgodovinar Pirjevec, to je bil masaker. Vojna je v Sloveniji divjala še teden dni po kapitulaciji Nemčije in tudi v tem času so bile žrtve.

Po mnenju zgodovinarja Keitha Lowa danes na vojno gledamo preozko, kot na spopad med Nemci in zavezniki. Toda hkrati so se dogajale številne male vojne: državljanske, politične, etnične, ki so se nadaljevale tudi po kapitulaciji Nemčije.

Ne priznavam, da je pri nas šlo za državljansko vojno, saj to pomeni boj dveh skupin državljanov za oblast, ki pa so jo pri nas imeli Nemci, Italijani in Madžari. Sprejemam Titovo oceno o bratomorni vojni. Tudi ni prav govoriti o boljševiški ali komunistični revoluciji. To je bil narodnoosvobodilni boj z narodno revolucijo, saj je šlo za odvzem oblasti okupatorju.

Na državni proslavi ob 70. obletnici zmage se je poudarjalo pomen sprave in da je treba pokopati vse žrtve.

To drugo nedvomno. Da so pri nas množična grobišča, tankovski jarki in Huda jama, je zato, ker je toliko žrtev padlo naenkrat. In takrat so to rešili, kot so. Se pa strinjam, da ni bilo v skladu z našo civilizacijo in kulturnimi pogledi. Menim, in enako je stališče zveze borcev, da je treba tudi sovražnika dostojno, s pieteto pokopati. Čas je, da se to uredi. Je pa treba nehati govoriti o spravi. Francoski predsednik Hollande je na lanski spominski slovesnosti v Normandiji uporabil izraz reconciliation, ki si ga razlagam kot 'pomiritev'. Sprava zahteva ideološkost, toda mi se ne moremo ideološko spraviti z nacizmom in fašizmom. Še danes sta nevarna in ju je treba absolutno budno spremljati, da se ne ponovita.

Po vojni ste končali študij ekonomije in ustanovili podjetje Intertrade. Potem ste šli v Beograd in med letoma 1967 in 1973 vodili Titov kabinet. Za kakšno delo in odgovornosti je šlo?

To je bila gotovo ena največjih odgovornosti, kar sem jih imel v življenju. No, vodstvo partizanske brigade je bila še večja. Tito je imel takrat na mizi kar nekaj imen, nazadnje je med tremi predlogi izbral mene. Mislim, da zaradi življenjepisa. V njem sem pisal o tem, kaj se je dogajalo z družino med vojno, in da je bil oče zaprt tudi po vojni. Zapisal sem, da nikoli nisem bil ne v varnostno-obveščevalni službi FLRJ, Ozni, ne v upravi državne varnosti. Sem pa bil leta 1943 v varnostno-obveščevalni službi Vos, ko sem imel obveščevalno zvezo z generalom Gastonom Gambaro, vrhovnim poveljnikom italijanskih sil v Sloveniji. Ker so mojemu očetu zaplenili vse premoženje, smo dobili odločbo, naj zapustimo hišo, čeprav se to najprej ni zgodilo. V centralnem komiteju so vztrajali, da moramo ostati, ker smo tako imeli dostop do informacij.

Vse to ste zapisali v življenjepis?

Da, in to zato, ker sem bil previden in pošten. Rekel sem si, bolje, da vse zapišem, kot da Tito za to izve drugje. Na koncu me je izbral, čeprav me nista predlagala ne vojska ne centralni komite.

Kako pa ste prišli na seznam kandidatov?

Vladimir Popović, ambasador v Ameriki, se je v Beogradu srečal z mojim prijateljem iz Egipta Ljubomirjem Drdićem, ki je vodil izvršni svet za turizem. Popović mu je povedal, da iščejo ekonomista, ker se pripravljata gospodarska reforma in politika neuvrščenosti. Rekel mu je tudi, da mora biti nekdo, ki ni ne iz Ozne ne iz Kosa, tajne policije. Drdić mu je dejal, da ima ravno pravšnjega.

Omenili ste, da je bil vaš oče zaprt po vojni. Za kaj je šlo?

Čeprav je bil partizan, je bil zaprt enajst mesecev. Bilo je upravičeno, ker je deloval proti državi, za razbitje Jugoslavije, kar je bilo kaznivo dejanje. Potem sem, kot se danes reče, na veliko lobiral, da so ga izpustili. Ko je prišel ven, mi je rekel, da ve, da ni ravnal prav, in da bo od zdaj naprej lojalen državljan Titove Jugoslavije. Sedemnajst let zatem sem prišel v Titov kabinet.

Kaj je pomenilo biti šef kabineta?

K Titu sem prišel kot ekonomski svetovalec, potem pa mu je Popović predlagal, da me imenuje za pomočnika generalnega sekretarja. Mislil sem si, da je to morda povezano z dohodki, kajti ko sva z ženo prišla v Beograd, sva imela za tretjino nižji dohodek kot v Ljubljani. Toda bil sem partizan in Titov človek, in sva z veseljem sprejela. Ko sem prišel v generalni sekretariat, je bilo tam 325 ljudi, skupaj z upravo Dvorov in Brionov. Moji nalogi sta bili reorganizacija in sistematizacija delovnih mest. Z vsakim zaposlenim posebej sem govoril o tem, kaj in kako dela, in nato ugotovil, da je 120 ljudi preveč. Tito pa ne bi bil Tito, če ne bi na koncu rekel: V redu, ampak odpuščati pa ne smemo. In smo jih premestili.

V kabinetu ste bili v času, ko so na ulicah Beograda izbruhnile študentske demonstracije. Kako ste videli njihove zahteve?

Živel sem zraven akademije znanosti in umetnosti, ki so jo zasedli študenti. Prvi dan protestov je na njej visel napis 'Ne mercedes, ampak fičo', zraven pa naša rdeča zastava. Titu sem vse to napisal v osebno beležko. Pomiril se je, ko je videl, da to niso zahteve po kapitalizmu. Protesti so se začeli v Novem Beogradu, ko so najavili, da bodo šli na drugo stran. Pred mostom jih je pričakal Veljko Vlahović in z njimi govoril. Potem je šel do Tita, sklicali so vse možne sestanke in spomnim se, da je takrat veliko ljudi udarilo po partiji in mladini. Tito mi je zatem naročil, naj pokličem televizijo. Takrat je javno potegnil s študenti, priznal napake in njihove zahteve označil za upravičene. Rekel pa jim je, naj tega ne zahtevajo na cesti, saj imamo vendar samoupravljanje.

Potem so se zgodile reforme in leta 1974 nova ustava.

Protesti so dali zagon reformam. Mene so takrat vabili v Ljubljano, a sem Stanetu Kavčiču povedal, da bom ostal v Beogradu, dokler me bo Tito potreboval. Takrat smo tudi začeli oblikovati politično ekonomijo globalizma in imeli načrt, da izdelamo strategijo politične ekonomije neuvrščenih. Janez Stanovnik je bil nad idejo navdušen, Kavčič jo je imenoval za kolosalno. Tito jo je omenjal že na predavanju v Nairobiju, ko je govoril o enem čolnu, o globalizmu in pluralizmu. In poglejte, danes je svet še bolj različen. Pluralizem sicer mora biti sopotnik globalizma. Se pa danes globalizem razvija zelo hitro. In Slovenija je postala pretežno storitveni sektor, kar pomeni, da ni več proletarska država, ker je nosilec srednji razred. Toda to nas je po drugi strani – in tako je tudi v svetu – pripeljalo do '99 proti enemu odstotku'.

Kaj se je zgodilo, da ste zapustili Titov kabinet?

Že prej sem si rekel, da ko česa ne bom zmogel, moram oditi. Trikrat sem za to prosil Tita, predvsem zaradi Jovanke. Hotela je, da vodim kabinet, kot si je ona zamislila, jaz pa sem ji govoril, da to pa ne, ker bi škodilo predsedniku, ker dokler je Tito predsednik, je predsednik. Trikrat sem Titu rekel, da če sem jaz ovira za delo kabineta, lahko grem, saj imam svoj poklic. Dvakrat je rekel, ni govora, tretjič pa je sprejel. Ko sva se poslovila, priteče ordonans za mano in pravi, da me išče Jovanka. Pridem k njej, ona pa začne jokati. Ni mi bilo jasno, zakaj joče, saj vendar ni bila za to, da ostanem, in nisva se strinjala, kako voditi kabinet. Rekla je, da ji je žal in da sem veliko naredil. Pozneje mi je poslala tudi pismo.

Postali ste častni meščan Ljubljane. Po mnenju opozicijskih SDS in NSi ne bi smeli biti niti kandidat za ta naziv. Kaj na to odgovarjate?

To je zaradi politike. Verjamem, da me iz katere druge stranke ne bi predlagali. Kolikor vem, so me člani mestne komisije podprli, v mestnem svetu pa je potem osem svetnikov glasovalo proti. In potem sem dobil še telefonski klic novinarja, prosil me je, naj se izrečem o kazenski ovadbi proti meni. Rekel sem mu, da o njej ne vem nič, in da tudi če bo prišla, ne bo prva.