Kralji ulice: »Vzamemo vse, kar nam prinesejo«

Ljubljana – V Društvu za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice vsak dan že tretje leto med deseto in osemnajsto uro na Poljanski 14 odprejo vrata posredovalnice rabljenih predmetov. Prodajalna je od maja še večja in zdaj v prvem delu ponuja manjše rabljene predmete, v novem pa tiste dragocenejše.

Ideja za odprtje posredovalnice rabljenih predmetov je prišla po tem, ko se je skladišče dnevnega centra za brezdomce začelo polniti. »Ljudje nam tja sicer prinašajo oblačila, kmalu pa so začeli nositi tudi razne predmete. Te smo potem prodajali na sobotni stojnici v centru mesta, a jih je bilo vedno več. Zato smo se odločili, da odpremo posredovalnico, kar v tujini tudi ni redkost,« pravi Monika Cerar, socialna delavka, ki je mentorica v programu posredovalnice. Ko so se nato s projektom prijavili na razpis evropskega socialnega sklada, so odšli na ekskurzijo v Avstrijo, da se seznanijo, kako tam delujejo podobni projekti. »Poznajo drugačen, bolj fleksibilen način zaposlovanja, kar bi bilo dobro prenesti tudi k nam,« meni socialna delavka. »Ljudi zaposlijo tudi za en dan ali pa teden dni. Ko, recimo, v društvu organiziramo dražbo in bi nekoga zaposlili za čas trajanja dražbe, se to v Avstriji da, tukaj pa žal ne.«

Čeprav so že dobro leto in pol brez denarne pomoči, ki so jo ob zagonu socialnega podjetja pridobili iz evropskega sklada, posel teče, zatrjujejo v društvu Kralji ulice. »Za zdaj zmoremo brez sredstev, ker smo naredili veliko promocije, predvsem pa smo se dobro umestili v sam prostor,« pravi Cerarjeva. »Obiskujemo razne sejme in tabore, ob nedeljah smo na bolšjem sejmu pa na tržnici na Trubarjevi ulici. Pomembno je, da si navzoč in da predstavljaš svojo dejavnost.«

Vključevanje izključenih

Posredovalnica rabljenih predmetov Stara roba - nova raba je oblika socialnega podjetništva, ki ga društvo vodi z namenom socialnega vključevanja težje zaposljivih, s čimer omogočajo reintegracijo socialno izključenih skupin tako v polje plačanega dela kot tudi v širšo skupnost. »Zaposlujemo brezdomce, ker je to tudi dejavnost našega društva. Je pa definicija brezdomstva zelo široka. Marsikdo se je že srečal z izkušnjo brezdomstva,« nadaljuje Cerarjeva. »Na trgu dela je težko, če nisi razvil veščin, ki jih potrebuješ, da lahko tekmuješ z drugimi. S socialnim podjetništvom se trudimo prav pri tem – zaposlovati ranljivejše skupine in jih, še preden začnejo delati v posredovalnici, na vse to pripraviti.«

Kot pravijo v društvu, ima posredovalnica še širši vidik socialnega vključevanja. Zaradi dostopnih cen lahko v njej nakupujejo ekonomsko deprivilegirani ljudje. To je pomemben vidik, ker lahko življenje v potrošniški družbi pri ljudeh s pomanjkanjem finančnih virov povzroči visoko stopnjo občutka odrinjenosti, opozarjajo.

Cene predmetov v posredovalnici se gibljejo med 25 centi in sedmimi evri, so pa tudi dražji, če so vrednejši. Na številnih policah je mogoče najti skoraj vse – od krožnikov, iger, knjig, razglednic, bele tehnike, fotoaparatov, pred kratkim pa so v posredovalnico postavili tudi masivno omaro, v kateri visi nekaj kosov oblačil »vintage«. »Vzamemo vse, kar nam ljudje prinesejo,« pravi Jože Štefančič, ki tam dela že skoraj dve leti. »Potem sami pregledamo, kaj lahko uporabimo in česa ne.« Če za katerega od predmetov ne vedo, za kaj se uporablja, se pozanimajo, pri čemer jim pomagajo tudi kupci. »Od strank se veliko naučim. Vsaka nekaj ve, si pa pomagam tudi z gospodom Googlom,« se nasmehne Jože. Zadovoljen je, pravi. »Bolje je biti tu kot živeti na socialki.«

Sam je v posredovalnici začel opravljati družbenokoristno delo v zameno za služenje zaporne kazni. Sedemsto ur, pravi, je moral oddelati. Po štirih mesecih so mu v društvu Kralji ulice ponudili zaposlitev za polovični delovni čas. »Delo mi je bilo všeč, očitno pa so tudi oni v meni nekaj videli. Zdaj sem zaposlen že za polni delovni čas,« se pohvali. Ena od obiskovalk trgovinice, ki je medtem stikala po policah, ga pri tem pogleda: »To je zato, ker si priden. In prijazen.«

Dobro počutje

Sredi posredovalnice med policami je majhna mizica in okrog nje trije stoli. »Dopoldne so naše stranke predvsem starejši, ki radi malo posedijo, kdaj jim sem prinesemo predmete, ki jih želijo pogledati. Mislim, da se ljudje tukaj dobro počutijo,« pravi Jože. Pomembno je tudi to, še doda, da se zaposleni dobro razumejo, ker to vpliva na prodajo. Zato imajo vsak teden organizacijske sestanke, kot jim pravijo, kjer poskušajo sproti reševati težave. »Dobro je vedeti, da imaš nekoga, na katerega se lahko zaneseš,« pravi Jože in pri tem pogleda Moniko. »Vsi smo iz tako čudnih skupin, da je to res dobrodošlo.«

Ob zagonu projekta pred več kot tremi leti je bilo na usposabljanju dvanajst ljudi, od tega so jih za samo delo v posredovalnici, ki je odprta od 13. aprila 2010, zaposlili tri. Danes tam ne dela nihče od njih. »Deloma je bila njihova odločitev, deloma naša,« razloži Monika Cerar. »Vsak mora pokazati vsaj malo interesa. Če tega ni, ne moremo sodelovati. Oboji si moramo prizadevati, da skupaj napredujemo.« Trenutno je v posredovalnici zaposlen Jože, še dva sta prek javnih del, dve mentorici, ki skrbita, da delo »teče, kot mora«, in še en strokovni sodelavec. »Če bi se prijavili na še katerega od razpisov, o čemer že razmišljamo, bi lahko zaposlili še koga, trenutno pa več ne zmoremo, sicer pa tudi potreb za zdaj ni. Če bi širili dejavnost, pa vsekakor,« o prihodnosti še razmišlja Monika Cerar.