Krik po drugačni realnosti

Ljubljana – Slogan Pravica do mesta zveni tako lepo, da ga uporabljajo mnogi. Kaj pomeni, pa je pravzaprav odvisno od tega, kdo ga izgovarja.

O pravici do mesta je leta 1967 v uvodu svojega pamfleta, ki je izšel ob stoletnici Marxovega Kapitala in leto dni pred revolucionarnim vrenjem na pariških ulicah, pisal filozof Henri Lefebvre. Razumel jo je kot kolektivno pravico, kot krik proti obstoječi realnosti in za drugačno realnost. Da spreminjamo sebe prek tega, da spreminjamo mesto, jo je v knjigi Uporniška mesta (Rebel cities), ki je prvič izšla leta 2012, razlagal David Harvey. Po njegovem je pravico do mesta treba zgraditi ne na tem, kar je mesto danes, ampak je treba mesto ustvariti na novo na povsem drugačni ideji – takšni, ki izkoreninja revščino in socialne neenakosti ter zdravi rane uničujoče degradacije okolja.

»Prostor, v katerem živimo, moramo razumeti ne kot neko dano entiteto, ampak kot prostor, ki ga imamo pravico spreminjati in oblikovati,« razmišlja sociolog Klemen Ploštajner, ki je v družboslovni reviji Teorija in praksa nedavno pisal o neoliberalnem mestu in pravici do mesta. »Pravica do mesta ne pomeni, da imamo dostop do stvari, ki so že postavljene, ampak da imamo pravico do njihovega spreminjanja in upravljanja. Prebivalci nekega območja so tisti, ki naj prostor razvijajo in upravljajo.« Sedanji sistem po njegovem ne skrbi za pravico do mesta, ker institucionalni okvir med drugim ne omogoča participacije občanov, soupravljanja in lokalnega organiziranja.

Po njegovem so trendi v mestih od sedemdesetih let sicer podobni, cilj pa ostaja enak – povečati prostorsko polje za akumulacijo kapitala. Tako se privatizirajo javni prostori, na preostale pa se postavlja varnostna služba. Ploštajner to opaža tudi v Ljubljani: »Javni prostor se zapira z varnostnimi mehanizmi, s katerimi se jasno pokaže, kje so njegove meje. Hkrati pa se na javnih površinah pojavlja ponudba, kot na primer odbojka na Kongresnem, umetni dež na Prešernovem trgu in Odprta kuhna na tržnici. Kopica malih dogodkov, nad katerimi je nekdo, ko pride v Ljubljano za tri dni, navdušen, nekdo, ki živi v središču mesta, pa verjetno ne, ker nima več prostora, kamor bi lahko šel.«

Vse več privatiziranih javnih prostorov

V Guardianu so leta 2012 začeli kampanjo z namenom popisati število privatiziranih javnih prostorov v Londonu, v angleščini jim pravijo pops (privately owned public spaces). Čeprav zemljevid mesta danes še ni dokončen, je vzorec, kot v enem od člankov ugotavlja Bradley L. Garrett, jasen. Število privatiziranih javnih prostorov narašča vsaj od osemdesetih, še posebno pa v zadnjem desetletju.

Preoblikovanje Londona, pravi Garrett, se med drugim kaže tako, da pred mestno hišo ni več mogoče pripraviti protesta. Tudi ko je s snemalno ekipo hotel tam posneti nekaj kadrov za neki dokumentarni film, so ga varnostniki pregnali, češ da za to nima dovoljenja. Kaj prinaša privatizacija prostorov, Garrett ponazori tudi s primerom iz rodnega Los Angelesa. Ko se je po dolgem času vrnil v ameriško mesto in je starega prijatelja vprašal, kje lahko najde kak javni prostor, je ta odvrnil: »Zakaj? Da bi ga kupil?«

Pred krizo nepremičnine, zdaj turizem

Z zadnjo krizo, pravi Klemen Ploštajner, je bilo treba znova poiskati načine za ustvarjanje profita in tako so mestni prostori spet postali zanimivi kot dobra naložba. »Mehanizem je tak, da postavijo privatni trg in ga nato upravljajo kot privatno lastnino, se pravi, da lahko določijo tudi ure obiskov in vstopnino,« se sogovornik naveže na dogajanje v Londonu. V slovenskem glavnem mestu je podobno. »Mehanizmi sicer niso povsem enaki, ker ni privatizacije javnih prostorov, to je izpeljano drugače, vendar z istim ciljem. Pred krizo so bili za mesto zanimivi veliki nepremičninski posli, z zlomom gradbenega trga in propadom podjetij pa je bilo treba najti nov način, in to je turizem. Ta je bil sicer že prej v vzponu, toda zadnja štiri leta je turistično spreminjanje Ljubljane zelo agresivno.«

Pravno gledano, nadaljuje sociolog, so to še vedno javni prostori, razlika je v tem, da ne funkcionirajo kot taki. Mesto jih ne upravlja kot javne, temveč kot zasebne prostore. »Mehanizem pogosto ni zaračunavanje vstopnine, ampak z večanjem števila dogodkov privabiti večje število turistov. Neke vrste privatizacija se tako dogaja bolj subtilno, sem recimo sodi tudi oddajanje prostorov novim in novim lokalom.«

Zelo očitno prisvajanje javnih prostorov, ki se intenzivno dogaja predvsem zadnja leta, opaža Barbara Goličnik Marušić z urbanističnega inštituta. Kot pravi, je to med drugim povezano s prenovo mestnega središča. »Prisvajanje javnih površin se pojavlja predvsem v treh oblikah: najbolj očitno to počnejo gostinski lokali, potem so tu posamezne stojnice in pa reklamni panoji,« razmišlja krajinska arhitektka. »Lokali na prostem seveda dajejo mestu neki utrip, s tem tudi prednost posameznim uporabnikom, toda potrebna bi bila ustreznejša razmerja. Dele javnega prostora bi namreč morali prepustiti temu, da jih ljudje lahko uporabljajo spontano, torej da jih sooblikujejo, namesto da jim ponudimo zgolj eno možnost, kot je kava za evro in pol ali dva, kdor pa si tega ne more privoščiti, je izključen.«

Ko je pred desetimi leti za pripravo doktorske disertacije, ki jo je pozneje strnila v knjigo Vedenjski zemljevidi ljubljanskih trgov in parkov, med drugim opazovala Dvorni trg, so bila ob tamkajšnjih stopnicah postavljena igrala, kar so bili po njenem »nastavki za spontano rabo«, zato je to ocenila kot pozitivno. Danes bi bila ocena drugačna. »Z leti vidim, kam je šel razvoj. Ideje od prej so se umaknile, lokali in picerija so prevzeli precejšen del prostora. In tako se dogaja ekspanzija, pravzaprav se je zgodila povsod po mestu,« še razmišlja Goličnik Marušićeva.

Majhni koraki za majhne zmage

Slabih deset let po Lefebvrovem zapisu so pri Združenih narodih pripravili agendo Habitat, poseben program, namenjen človekovemu bivalnemu okolju. Tako vsakih dvajset let organizirajo mednarodno konferenco, na kateri določijo cilje bivanjske politike. Tudi pravica do mesta je eden od njih. Stanovanja za vse, ustrezna lokalna infrastruktura, svoboda, enakost, socialna vključenost, koristi od mestnega življenja za vse, sodelovanje in spoštovanje glede lokalne ravni odločanja, vse to v OZN razumejo kot pravico do mesta.

Da to sicer niso slabi cilji, vendar jih v sedanjem sistemu ni mogoče doseči, opozarja Klemen Ploštajner. »Kako uresničiti cilj 'stanovanja za vse' pri nepremičninskem trgu, ki deluje na špekulacijah? In kako, recimo, zagotoviti čisto pitno vodo za vse, medtem ko se privatizirajo javni vodovodi?«

Tudi kot alternativa neoliberalnemu programu, ki ga zastopajo na konferencah ZN, kot pojasni Cesare Ottolini, so se aktivisti, nevladne organizacije in razne lokalne iniciative povezali v Mednarodno zvezo prebivalcev (International Alliance of Inhabitants). Ottolini, ki je njen glavni koordinator, pravi, da se med drugim z različnimi akcijami bojujejo proti deložacijam v mestih, opozarjajo na stanovanjske probleme in na vse več izključenih. Nedavno, nadaljuje Ottolini, so bili v Atenah, kjer so se pridružili protestu državljanov proti varčevalni politiki trojke. V prihodnje pripravljajo mednarodni dan proti deložacijam. »To so majhni koraki, ki se končajo z majhnimi zmagami,« meni, »a so vendarle pomembni.«