Čeprav občina vsako leto nameni več denarja za socialno varstvo, se po drugi strani povečujejo tudi potrebe. V Zvezi prijateljev mladine v Mostah opozarjajo, da bi bilo, glede na to, da se »revščina vse bolj poglablja«, socialnemu varstvu treba nameniti več pozornosti, tako v smislu večje finančne kot tudi drugih oblik pomoči.
Ljubljanska občina je za socialnovarstvene programe, kamor ob zakonskih obveznostih med drugim spadajo denarna pomoč, doplačilo oskrbnih stroškov, pomoč družini na domu in subvencija najemnine, v lanskem letu namenila okoli dvanajst milijonov evrov. To je za polovico več kot, denimo, leta 2007. Po podatkih iz proračuna se je povečal tudi delež; če je leta 2007 financiranje socialnovarstvenega programa predstavljalo dobre tri odstotke celotnega proračuna, se je lani zvišalo na slabih šest. Še vedno pa je ta vsota v primerjavi z zneski, ki jih občina nameni za prostorsko planiranje in stanovanjsko komunalno dejavnost, izobraževanje ter kulturo in šport, zelo nizka.
Druga Ljubljana
Podatkov o številu ljudi, ki živijo pod pragom revščine, na statističnem uradu posebej za glavno mesto ne vodijo, tisti za osrednjeslovensko regijo pa kažejo, da se njihovo število povečuje. Hkrati so zgovorni podatki Rdečega križa. Na ljubljanski enoti so samo lani razdelili okoli osem tisoč humanitarnih paketov s hrano. Med tistimi, ki prihajajo po pomoč, je vse več samskih ljudi, upokojencev in samostojnih podjetnikov. Po podatkih zavoda za zdravstveno zavarovanje je v Ljubljani z okolico okoli 600 ljudi, ki nimajo že več kot leto dni urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Vse več jih prihaja v ambulanto Pro bono v Mislejevi ulici. Leta 2002, ko so jo odprli, je bilo tam registriranih 89 pacientov brez urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, danes jih je več kot tisoč.
Da so mesta za revne ljudi nevarna, opozarja Anita Ogulin iz ZPM. Njeno pisarno v Mostah dnevno obišče ali pokliče najmanj sto ljudi, ki so se znašli v hudi stiski in potrebujejo pomoč. Ko pride v pisarno, pravi Ogulinova, se zave, da to ni Ljubljana, ki jo videva, ko je zunaj. Čeprav se občina vključuje v pomoč tistim v stistki, pa bi bila po njenem potrebna večja podpora. »Družinam ali posameznikom, ki se trudijo za osnovno preživetje, a tega ne zmorejo, je treba takoj odpisati del dolgov, povezanih s šolsko prehrano in plačljivimi šolskimi dejavnostmi, komunalnimi stroški in najemnino,« meni Ogulinova. »Vsekakor pa je treba prenehati z izvšbami in tožbami, saj je jasno, da mnogi med njimi ne bodo zmogli odplačati dolga.«
Po podatkih občinskega stanovanjskega sklada so samo letos zaradi neplačanih položnic izvedli petnajst deložacij. To je več kot lani, ko je bilo v celem letu osem prisilnih izselitev iz neprofitnih stanovanj.
V pravi smeri?
Kar po besedah Tanje S. Pleš z inštituta za družbeno kreativnost, do leta 2011 pa vodjo občinskega oddelka za socialno varstvo, Ljubljano kljub temu definira kot socialno, je, da preko javnih zavodov in nevladnih organizacij spremlja socialnovarstveno problematiko in v sodelovanju z njimi išče rešitve. »Mreža programov, ki delujejo kot podpora ljudem z oviranostmi, brezdomkam in brezdomcem, revnim, starejšim, se je razširila še s programi za Rome, priseljence in pripadnike LGBT,« ocenjuje Pleševa. »Ne samo Slovenija ampak celotna Evropa se sooča s krizo socialne države. Vendar je večina analitikov enotna, da pri nižanju socialnih pravic ne gre za ekonomsko, temveč politično krizo in krizo vrednot. V tem kontekstu Ljubljana s številkami in primeri dobrih praks dokazuje, da drži krmilo v pravo smer,« meni Pleševa.
Opozarja pa, da je socialno varstvo v Sloveniji, za razliko od večine držav članic EU, urejeno centralistično: »To pomeni, da obseg in vrsto javne službe predpiše država. Tudi za storitve, ki jih zakon opredeljuje kot naloge občin, država predpiše standarde in normativna izvajanja. Tako je občinam prepuščeno predvsem financiranje posameznih storitev.«