Tiskane izdaje
Ljubljana – Edini, res edini ostanek neke atenske knjižnice je vklesan napis, da je odprta od prve do šeste ure in da je iz nje prepovedano odnašati knjige. A objokovanje nečesa, kar je za vedno izgubljeno, nas utegne preveč zadržati. Že tečemo v mesto in trkamo na masivna vrata Nuka. Odpira nam jih vodja kavarne in festivala Poleti v Nuk Andrej Ojstrež Kogovšek.
Narodna in univerzitetna knjižnica je že bila v koscih, takrat ko je vanjo treščilo letalo, a se je sestavila in gnala naprej. Po čem se nam zdaj kleše v spomine?
Daje vtis skrivnostne in vase zaprte institucije. Pred njo se marsikdo ustavi, gleda v vrata, ne ve, ali se za njimi skriva zapor ali pa je prostor tako lep, da komaj čaka, da bi vstopil, a si nazadnje ne upa in obtiči pred težkimi vrati. Ne ve pa, da se za njimi, ko se spustiš v klet, skriva prelep atrij. O Nuku vemo torej to, da ga preslabo poznamo.
In se hitro zadovoljimo, da je »le« hram učenosti?
Plečnik je zasnoval čudovito stavbo, v katero so zaklenili bogastvo knjižne produkcije. Takšne mite bi rad preskočil in pod njimi potegnil črto, vendar ni lahko. Naša populacija je pretežno študentska. Ko končajo študij, se ne vrnejo. Zakaj, se sprašujem. So že vse prebrali? Se ne učimo vse življenje?
Ali pa si najdejo varno zatočišče doma ob elektronskem bralniku?
Na virtualni svet se lahko priklopijo tudi tu in še brezplačno. Očitno si ne predstavljamo, da bi v knjižnici našli trajnejši prostor zase.
Kako nam nastaviti past, da si bomo sploh upali prijeti za kljuko?
Ugotovil sem, da mlajši od devetih let samostojno niti ne morejo odpreti vrat. Torej so vsi v knjižnici varni pred otroki. Čeprav to ni ravno najboljša taktika privabljanja. Ok, šalim se. Ključna sta gostoljubnost in dajanje, pomembno je druženje, ne pa pobiranje denarja. Računam, da smo s festivalom Poleti v Nuk to tudi dokazali. Nekaj smo morali storiti, sicer bi z ženo poleti tukaj sama pila kavico. Študenti odidejo, zaposleni imajo dopust, ostala bi le z golobi v čudovitem ambientu sredi Ljubljane.
Golobi pa seveda niso dovolj dobri sogovorniki.
Ne, radi se tudi pokakajo komu na ramo. Če opazim, ukrepam oziroma poskusim potolažiti. Pristopim in pristavim: Še dobro, bodite veseli, da bog konjem ni dal kril. Ampak, ja, treba je sanjati in idejo uresničiti. To je vsa umetnost. Saj veste, že prvi slovenski predsednik ali Martin Luther King sta nas učila o tem. Ko začneš, se potem ne ustaviš. Naš motor so glasbeni izvajalci in drugi ustvarjalci. Obrneš zorni kot: šele ko pridejo na koncert, se pravzaprav zavejo, da so v knjižnici. Presenečenje! Še starejši so očarani, ko odkrijejo atrij, in navdušeni, ko se povzpnejo po stopnišču.
V Huffington postu so Nuk umestili med najbolj veličastne zgradbe na svetu, ker takšnega stopnišča, ko se enkrat povzpneš, ne pozabiš nikoli.
Razumljivo, ko odpreš vrata, te iz teme potegne v svetlobo. Stopnice niso le zato, da se povzpneš v višje nadstropje, ampak v življenje. Če si malo sanjača, prostor postane zelo domač.
Ga imate možnost raziskovati, kakor bi babičino podstrešje?
Da bi se potikal med zaprašenimi knjigami? Mamljivo. Za zdaj smo še vedno v kleti in jo raziskujemo v vsej njeni veličini. Je pa hiša ogromna in vse stavbe še nisem prehodil, čeprav je res, da mi zaradi razumljivega varnostnega režima ni povsod dostopna. Toda že atrij je bil odkritje. Prepričan sem, da je v mestu precej podobnih prostorov, ki bi bili odlična scenografija za kulturne dogodke. Vprašanje pa je, ali je vsakega smiselno razkriti.
Prostor za organizacijo festival vam je bil tako rekoč dan kot zadetek na loteriji.
Njegova lepota je zagotovo zadetek v polno, v resnici pa je zapleteno. V Plečnikovi in pozneje Mušičevi organizaciji tega kletnega prostora se je treba znajti. V vsakem primeru pa so ključni ljudje. Privabiš jih že lahko, prepričati jih, da se vračajo ... marsikaj je treba žrtvovati.
Poletni festival ste podaljšali v jesen. Ni bilo pravega poletja?
Od 21 festivalskih dni je bilo 11 deževnih, a seme je padlo in vzcvetelo, zdaj ob sobotah počasi nadaljujemo do naslednjega festivala. Nuk bi poleti zaspal, če ga ne bi budila kultura.
Najbrž bi spalo tudi mesto, če ga ne bi budili turisti.
Ljubljančani kljub temu prihajajo in odhajajo, se je pa na naših dogodkih poznalo, da v mesto prihajajo turisti. A naš namen je bil dati vsem meščanom, ki so ostali, možnost spodobne kulturne ponudbe. Julija ni veliko raznovrstnih dogodkov, poleg tega kulturo izpodriva diktat zabave. Moramo vrniti koncept kulture za vsak žep. Kruha in iger je pravilo, ki se ga je v tem času dobro držati, da se dvignemo iz sivine in se vrnemo v boljše življenje.
Ko govorite o kulturi, imate v mislih tudi medosebne odnose?
Zapiramo se v kletke oziroma stanovanja, potem pa konec tedna sami zbežimo v naravo, kar za odnose ni dobro. Treba je živeti in si dajati malo več. Osemdeset let prehitro mine, da bi se obremenjevali z vsako malenkostjo.
Bi se Plečnik ob vrnitvi v sedanjost tukaj počutil udobno?
Mislim, da bi sem redno hodil na svoj zeliščni čaj. Zdaj, ko smo odprli skrinjico dogodkov, smo pokazali, da je knjižnica prostor druženja. Mimogrede, atrij je idejno zasnoval Plečnik, Mušič pa ga veličastno dokončal. Česar marsikdo ne ve. Naša naloga je, da tudi nevednost in tišino počasi odstiramo in polnimo s plastmi glasbe ali besede. Če nas že ne bomo potegnili iz krize, bomo pa zagotovili vsaj lep večer.
