Tiskane izdaje
Ljubljana/Talin – Lev Piautzer si je to poletje oprtal prtljago in odkolesaril v Estonijo. V eno smer. Te dni je za seboj zaklenil še spletno stran Posodi avto. Tako je vsaj začasno in vsaj pri nas opustil projekt souporabe avtomobila – ker pač ni zaživel.
Ljubljančan tako zelo nerad posoja svoje vozilo?
Pravzaprav smo najprej razblinili stereotip, da ne maramo izposojati in pika. Prav nasprotno, radi bi posodili, vsaj avto, je pa bolj malo tistih, ki bi si ga izposodili.
Ker je javni promet tako zgledno urejen?
Tudi, vendar se je predvsem pokazalo, da je Ljubljana premajhna. Če nimaš avtomobila, se brez težav znajdeš: z lahkoto jo prekolesariš, ob slabem vremenu se vsedeš na avtobus, lahko jo obredeš tudi peš. Menili smo, da bi se naša storitev lepo vključila v ta ekosistem.
Ob čemer vas podatek, da ima vsak drug državljan že ima svoj avto, ni vznemiril?
V povprečju ima tisoč Slovencev v lasti približno 570 vozil, kar nas uvršča na 21. mesto na svetu. Samo Ljubljančani jih imamo 200 tisoč, poleg tega se 130 tisoč vozil pripelje vsak dan vanjo, uporabimo pa ga le 1,5 ure na dan. Dobro je, da LPP že tesneje povezuje središče s svojimi satelitskimi mesti. Toda kdor je iz predmestja, za zdaj še ne more brez svojega vozila, saj avtobusi in vlaki ne vozijo pogosto, prometna infrastruktura pa je razpršena. Tako bi lahko s souporabo prihranil pri parkirnini ali garažnini, saj bi, medtem ko je na delu, vozilo odstopil Ljubljančanu. Privarčevala bi oba.
Se vam je kot konkurenca na pot postavila izposojevalnica koles?
Verjetno, vendar pa je Bicikelj dober zgled, da Ljubljančanom in Slovencem velja zaupati. Saj veste, kako je pred zagonom projekta prevladovalo mnenje, da dolgoročno v Ljubljani ne bo preživel. Podobno bi lahko rekli tudi za princip souporabe, ki deluje s posredniško spletno stranjo prevoz.org. Vsi ti sistemi - osebni, javni prevoz, souporaba vozil, kolesarjenje ipd. - se dopolnjujejo. So kompatibilni in ne konkurenčni.
Se pa znajdemo tudi drugače.
Krize nas vedno spodbudijo k iznajdljivosti in prilagodljivosti. Bi še pred petimi leti prisedli k neznanemu vozniku, razen če niste že prekaljeni štopar? Spletna stran prevoz.org, ki ponuja takšno souporabo, cveti. Vi se pripeljete na cilj ceneje in hitreje, voznik pa si povrne del stroškov. Sistemi souporabe so lahko zelo učinkoviti, če jih le uporablja dovolj ljudi. Pa še privarčuješ.
Ker se bencin draži in kriza vsepovprek tolče po žepu ...
... kakor koga, verjetno.
Bencin se sicer vseeno za vse enako draži. Uporabniki bi vam v takšnih okoliščinah morali pasti v naročje.
Seveda, kriza je tudi energetska, primanjkuje nam virov. Stroški uporabe vozil rastejo, imeti ga le zase pa je vedno večji luksuz. Vse to smo upoštevali. Nam so peruti še najbolj pristrigle zavarovalnice, ki zaradi upada zavarovanj niso pripravljene na nove ali manj znane prijeme. Ne bo vsak Slovenec plačal zdravstvenega zavarovanja, avtomobilskega pa bo, ker ga mora, kar pa pomeni zanesljiv dohodek za zavarovalnice.
So se bili pripravljeni pogajati, ali so v odgovor ponudili zgolj kategorični »ne«?
Za dolgoročno preživetje ideje je bilo ključno zagotoviti sprejemljivo zavarovanje. Na začetku leta, ko so bile njihove bilance še čiste, so bili nekateri še odprti. Kriza se je nato poglobila in so storitev zavrnili.
Ker niso začutili posebnih koristi?
Prestrašeni zaradi krize so očitno menili, da se je bolje osredotočiti na tisto, kar prinaša zagotovljen prihodek. Če bi ideja uspešno zaživela, bi bilo seveda zavarovanih manj avtomobilov, a bi se jim 'izguba' povrnila pri tistih, ki bi zaradi izposoje vozila plačali dnevno zavarovanje.
Je možno, da ste prehitro vrgli puško v koruzo?
Seveda, vendar vztrajati v nedogled včasih nima smisla.
Potem ste odšli? Sta še kje drugje prepoznali nepripravljenost države in okostenelost pravil?
Ljubljano sem prvič zapustil pri 18 letih in od takrat večino časa preživel v tujini, potem sem se vrnil in želel ponuditi okolju nekaj novega. Žal je v zadnjem letu okolica postajala vedno bolj demotivirana. Bil je čas za nove izzive. Estonija se je zdela več kot primerna. Naši odnosi so rojevajo počasi, preveč se razpravlja in dogovarja in v bistvu ni nikakršnega zaupanja. Za primerjavo: v Talinu so posamezniki in vladne organizacije, kot vidim zdaj, dobre ideje prej pripravljeni podpreti in pri njih sodelovati.
Moramo spet odkrivati toplo vodo? Smo pozabili, da je najbolje, če delujemo skupaj?
Ideja coworkinga oziroma so-delovanja je pokazala, da je socialni kapital še vedno zelo pomemben. Več se ljudje družijo, bolje se poznajo in bolj si zaupajo. Več se tudi naučijo eden od drugega. Mislim, da se še navajamo na takšno delovanje, za zdaj bi raje vse še opravili sami. Dobro idejo v Sloveniji prepogosto vnaprej zavrnejo. Zaradi strahu pred napakami vidijo samo možne ovire.
Kar ni ravno najboljše spričevalo našemu značaju.
Kakor da se počutimo ogrožene. Nikogar ne spustimo k sebi. V Sloveniji velja, da je vse, kar je tujega, tudi slabo, najslabše pa je, če prihaja iz sosednjih držav. Ko smo se pripravljali na t. i. dan souporabe oziroma sharing day, je bil med osrednjimi pomisleki, zakaj besede ne poslovenimo. Saj smo jo, le da smo ob njej uporabili še angleško različico. Tako se avtomatično izključijo iz nadaljnjega pogovora. Saj so tudi Estonci zadržani, niso pa užaljeni, če jih nagovoriš v angleščini. V zasebnem in javnem sektorju je uporaba ruščine, finščine in angleščine poleg estonščine skoraj samoumevna. Zakaj mi spregledujemo, da živimo v svetu še z drugimi?
Si znate odgovoriti?
Morda zaradi pomanjkanja samozavesti ali značaja?
Je to izkušnja, ki ste jo mladi že vzeli?
Prepoznavamo jo. Vendar del mladih v Sloveniji se vedno živi na starih miselnih vzorcih. Realnost je taka, da se večina poskuša ograditi od prepričanja, da jim bo služba zagotovljena. Služba, kjer samo potrpežljivo pričakaš nalogo, potem pa jo brez duše ubogljivo izvršiš. Mladi tega ne želijo in zato veliko raje brez ambicij študirajo do 30. leta. Paradoksno pa šole delujejo na istih miselni vzorcih. Hvala bogu, da postajajo vedno bolj samoiniciativni, in zato ne preseneča, da mnogo mladih odhaja. Želijo si izkušenj, saj vedo, da gradijo karakter. Lahko nam uspe le, če poskusimo. Več napak storimo, več se bomo naučili.
* pogovarjala sva se na daljavo po skypu.
