Tiskane izdaje
Ljubljana – Študentska iskra je samoorganizirano gibanje študentov, ki prihajajo iz različnih družbenih krogov. Sodelovali so že pri zasedbi filozofske fakultete, glas pa so povzdignili tudi pri načrtih Študentske organizacije v Ljubljani o gradnji hotela v Kersnikovi ulici; te jim je na referendumu (vsaj za zdaj) uspelo ustaviti. Naš cilj je, da bi ŠOU celostno reformirali, pravi predsednik društva.
Kaj je največji problem študentov v Ljubljani?
V Iskri poskušamo razbiti mit, da so študenti apriori apatični in da jih politična participacija ne zanima. V resnici so zgolj slabo informirani, dejstvo je tudi, da sedanje strukture delujejo tako, da se ne posvečajo vključevanju študentov. Posledica je namišljena apatičnost, ki pa se razblini takoj, ko daš študentom možnost soodločanja in jih ustrezno ozavestiš. Takrat se pridružijo in so še kako sposobni sodelovati.
Iskra deluje leto dni. Kaj ste v tem času, kar zadeva organiziranje študentov, ugotovili?
Predvsem to, da se da z neposrednim pristopom in informiranjem študente spodbuditi k aktivnemu sodelovanju ter širši politični razpravi. Prej pasivno študentstvo se vključuje in sodeluje, pri tem vsekakor opažamo pozitivne učinke. Tudi tega, da je na referendum o gradnji hotela na Kersnikovi prišlo samo 319 volilnih udeležencev, ne moremo pripisati zgolj nezainteresiranosti študentov – datum izvedbe referenduma je bil namreč zelo neprimeren. Sam ŠOU, ki je sistemsko odtujen, ni imel interesa, da bi volitve razpisal na več volilnih mestih ali izvedel referendum v bolj primernem času. Ko je to v študentskem zboru predlagala naša poslanska skupina, so se zelo negativno odzvali študentski funkcionarji, ki si lastijo ŠOU in jih študentsko mnenje ne zanima.
V ŠOU v Ljubljani se že leta vrstijo nepravilnosti, videti je, da organizacije nihče več ne jemlje resno. V čem je njena največja težava?
Zagotovo v sami strukturi organizacije. Ne nasedamo preprosti logiki, da je treba samo zamenjati ljudi na vrhu organizacije. Seveda so omenjeni ljudje vpeti v neke koruptivne prakse, toda jedro problema ni to, ampak struktura, ki to omogoča in celo spodbuja. Študentski zbor ima namreč popoln monopol nad odločanjem o vseh finančnih sredstvih organizacije. Vezi, ki ljudi v študentskem zboru držijo skupaj, pa ponavadi izvirajo iz klientelističnih interesnih skupin. Potem si koalicijski poslanski klubi razdelijo posamezne dele proračuna, sklenejo dogovor in tako začnejo obdelovati svoj lasten umeten vrtiček.
Se je to zgodilo z zavodom K6/4?
To je klasičen primer opisane prakse. Klientelistična praksa je bila postavljena nad študentski nekomercialni interes. Ta je pri K4 zagotavljati avtonomno in alternativno glasbeno produkcijo, pri Kiberpipi avtonomno raziskovanje računalništva in medmrežja in tako naprej. ŠOU pa se je zadeve lotil od zgoraj navzdol, po nekih osebnih vezeh. Vodstvo vse dejavnosti podreja trgu, ne pa interesu študentov. Ne odgovarjajo študentom, temveč ožjim skupinam ljudi, ki si prisvajajo ŠOU za lastne, zasebne interese.
Tukaj bi lahko omenili tudi skupino Povezani. Kako komentirate njeno vlogo v ŠOU LJ?
Predvsem se postavlja vprašanje, kaj te ljudi drži skupaj. Nimajo namreč neke skupne vizije, kaj narediti s ŠOU, niti jih ne druži neko skupno prepričanje. Na primeru Povezanih se jasno vidi, kako so plenilska omrežja z velikimi denarnimi vložki v volilno kampanjo ustvarila skupino študentskih funkcionarjev, ki jim v zameno za kupljeno zmago na volitvah vračajo usluge s kadrovanjem in zagotavljanjem poslov.
Za referendumsko volilno kampanjo je bilo porabljenih 12.500 evrov, kar je štirikrat več, kot je stala sama izvedba referenduma. Kako se to sploh lahko zgodi?
Kot sem že poudaril, ima študentski zbor nad finančnimi sredstvi popoln monopol. Ta denar so si samovoljno in nelegitimno vzeli iz proračunske rezerve.
Ampak ali se je teh 12.500 evrov sploh kje poznalo? Za pet tisočakov naj bi natisnili majice, najeli naj bi dvajset hostes ... Ste kaj od tega sploh videli?
Hostese smo iskali, vendar jih nismo našli. Majice so bile opažene, toda to ni bistveno. Ključno je, da kampanja ni imela namena ozaveščati, ampak je bil cilj posameznim podjetjem prek prijateljskih vezi zagotovili posel. To je očitno, saj ne na letakih ne na majicah ni bilo ključnih informacij, za kaj sploh gre, kdaj bo referendum, kje bo izveden ... Niti toliko se niso potrudili, da bi dajali vtis, da gre za referendumsko kampanjo, ne pa za pranje denarja.
Kaj je pri hotelu zmotilo vaše društvo?
Zmotile so nas tri stvari. Prva je bila ta, da hotela ni imela v programu nobena od koalicijskih strank, kar pomeni, da je šla že sama odločitev popolnoma mimo študentske javnosti. Na društvu smo menili, da se študentska javnost s projektom ne bi strinjala. Je namreč še en tržni projekt, pri katerem je bilo pomembno samo to, kako bomo investirali neki denar, da se bo nabralo še več denarja. Vendar to ne more biti temeljno poslanstvo ŠOU, saj je javna organizacija, ki mora delati v prid študentov.
Tudi argument, da naj bi študenti dobili denar nazaj od najemnine, se nam je zdel sporen, saj trg hotelske dejavnosti kaže, da število prenočitev v Ljubljani pada, poleg tega bi bil dohodek razmeroma majhen.
Na primeru hotela smo sledili širši logiki, hoteli smo namreč predvsem opozoriti na strukturne pomanjkljivosti ŠOU. Kako ta organizacija pri tako velikih zadevah, kot je polmilijonska investicija v hotel, povsem netransparentno in nedemokratično izključuje študente iz odločanja. Ker naj bi šlo za samoorganizirano skupnost, so takšne zadeve nesprejemljive. ŠOU je, če hoče spet pridobiti legitimnost, potreben celostne reforme, ki ga bo ponovno definirala kot institucijo, ki skrbi za študentski interes.
Kaj pa je po vašem študentski interes?
Študenti smo danes v zelo nezavidljivem položaju. Delo, ki ga opravljamo prek študentskih servisov, nam ne zagotavlja nobene socialne varnosti, podjetja silijo študente v podaljševanje statusa, da lahko ohranijo nizko obdavčitev ... Perspektive ni. Imamo sistemsko brezposelnost med mladimi, spoprijemamo se s perečimi socialnimi in političnimi vprašanji.
Interes študentstva je torej predvsem vzeti prihodnost v svoje roke in jo oblikovati tako, da si bomo v njej želeli živeti. V ta namen tudi mi na primeru ŠOU preizkušamo nove oblike demokracije in ustvarjamo gibanje, ki se bo bojevalo za socialne pravice. Tako poskušamo spojiti interes študentov in jih dejavno vključiti v te procese. Politične, gospodarske in finančne elite namreč več kot očitno delujejo proti interesom ne le študentstva, temveč celotnega ljudstva. Že davno pridobljene pravice se jemljejo, vladajoči pa celo brez pravega razloga vohunijo za lastnimi državljani.
Kje bi vi začeli reševanje ŠOU LJ? Ali sploh obstaja kakšna rešitev?
Vsekakor. Iskra je že na več primerih pokazala, kje so možnosti. Na začetku leta, ko se je sprejemal proračun, smo denimo zagovarjali tezo, da bi proračun moral biti participativne narave. S tem bi študente aktivno vključili v politično sfero in jim dvigovali zavest. Dejansko bi mladi tako dobili moč odločanja, kar je izredno pomembno.
Se da še kaj narediti tudi v primeru zavoda K6/4?
Seveda se da. Govorimo o nekajletnem procesu – če nam bo ŠOU vsaj delno uspelo preobraziti, se bo nato preobrazila tudi sama struktura delovanja zavodov. Ti lahko zdaj poslujejo razmeroma netransparentno, nadzirati jih namreč ne more niti interni nadzorni organ ŠOU, hkrati pa je zaradi političnega imenovanja vodstvenih kadrov lahko ogrožena njihova vsebinska avtonomija. Tukaj je mogočih precej sprememb, tako pri transparentnosti kot pri večji demokratičnosti in večji vključenosti študentov. Možnosti je veliko, moramo pa iti korak za korakom.
Kakšna pa je prihodnost ŠOU, če se ne bo nič spremenilo?
Problem ŠOU je, da je v nenehnem konfliktu z državo, ker tej ni v interesu, da ima avtonomno študentsko organiziranje toliko sredstev, kot jih ima. ŠOU in Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) sta v zelo neprijetnem položaju, ker nimata stika s svojo bazo, ne uživata podpore pri lastnih študentih. Ko recimo ŠOU sprejme neko resolucijo na zboru, je to samo papir, za katerega sliši redko kateri študent. Zato ŠOU v sedanji obliki ni sposoben zagotavljati legitimnosti, te ne uživa niti med lastnimi študenti. Če se ne bo nič spremenilo, bosta tako ŠOU kot ŠOS sčasoma utonila v pozabo.
Kljub vsemu pa moram poudariti, da je ŠOU LJ v primerjavi s partnerskima organizacijama v Mariboru in na Primorskem precej bolj demokratičen. Že samo dejstvo, da je Iskri kot novemu akterju, ki je povsem samoorganiziran, uspelo priti zraven in da v ŠOU poteka politični boj, kaže na to, da je še upanje in da torej ŠOU ni brezupen primer.
