Tiskane izdaje
Ljubljana – Smučišče v Guncljah, imenovano Poseka, pozneje pa Alpski poligon Gunclje, ima več kot 70-letno zgodovino. Zadnji dve zimi sameva, čeprav bi lahko ob primerni opremi letos tu dobro smučali. Konec marca lani je zaradi različnih težav odstopil tudi večdesetletni vodja poligona Vili Juvančič.
S smučiščem v Guncljah ste povezani od mladosti, ali je znano, kako je nastalo?
Smučišče je nastalo z izsekom jase, ki je bila na začetku zelo majhna, imela je kakšnih 50 metrov po dolžini. Smučarski navdušenci, ki so si želeli imeti prostor za kakšen ovinek več, so jo počasi širili. Postopoma je nastalo toliko prostora, da je bilo mogoče postaviti 20 vrat za trening manjšega slaloma, nekoliko tudi med drevjem. Tudi drevo smo porabili za točko, okoli katere smučaš. Če je bilo napoti, se je včasih tudi zgodilo, da ga ni bilo več. Z lastniki so bile stalne vojne, ampak v socializmu se je to nekako dalo urediti. Kadar je bila kriza, so vodilni SK Olimpija vzeli nekaj daril, se odpravili k lastnikom in se pogovorili. Ključno je bilo, da se je z lastniki dalo dogovoriti. Fantje, ki so živeli na tem območju, so bili precej športno aktivni, spomnim se skakalcev Jemčevih in Goriškovih, alpinca Rotarja. Tudi moj brat je bil aktiven smučar, leta 1960 je bil tudi kandidat za zimske olimpijske igre v Squaw Valleyju v ZDA, pa potem sploh niso šli. Pozneje so tu smučali Marko Kavčič, ki je bil olimpijski tekmovalec leta 1972 v Sapporu, Nuša Tome, Bojana Dornik, hči mojega brata Breda Juvančič. Trenirali so člani SK Olimpija in drugi. Na vrhu smo naredili zajetje in s Tomosovo črpalko črpali vodo za utrjevanje smučišča, motorko in cevi pa so v nekaj letih ukradli.
Gunceljski hrib je tesno povezan z uspehi slovenske alpske reprezentance. Po letu 1950 so tu trenirali takratni člani državne reprezentance z ljubljanskega območja. Po letu 1960 je smučarski del društva prestopil v ljubljansko Enotnost in v tem obdobju ste organizirali prvi nočni slalom.
Na tem nočnem slalomu sem tekmoval tudi sam. Glede na to, da sem bil precej organizacijsko obremenjen, saj so me porabili za vse, skrbel sem tako za razsvetljavo kot za nagrade, se mi je zgodilo podobno kot Tini Maze na slalomu in veleslalomu. Bil sem preutrujen in sem zajahal vrata nekje na sredini proge. Zmagal je Peter Lakota. Takrat sem sam obesil vso razsvetljavo, dvajset 200-vatnih žarnic, na kabel, ki smo ga potegnili od prvega soseda. Na srečo je bilo zvečer osem stopinj Celzija pod ničlo in je mraz toliko hladil kabel, da se ni stopil in ni nastal kratki stik. Progo so nam pomagali potlačiti tudi vojaki iz šentviške vojašnice, tako da smo jo prehodili, saj takrat ni bilo strojev. Potem so jo še zgladili in naredili meritve. Po tem slalomu in na treningih mlajših in starejših mladincev pa so se že začele kresati ideje o vlečnici.
Od kdaj je delovala vlečnica?
Leta 1970 smo jo zvlekli gor, zapadel je sneg. Prvo leto nam je uspelo smučati tri tedne. Takrat sploh še ni bilo vlečnega kanala, v spodnjem delu je bil zgornji zaključek grabna. Kjer se je začela vlečnica, so bila sidra, za katera se primeš, tri metre visoko in se sploh ni dalo spodaj vstopiti, to je bilo mogoče nekoliko višje, kjer se je vlečna vrv dotaknila terena. Šele tam smo lahko naredili nekakšno stojalo iz hlodov, da si lahko stopil gor in se peljal. Prva prava zima je bila šele v letih 1971/1972, takrat se je dalo od spodaj koristiti celotno dolžino vlečnice. Originalno je bila daljša, spodnja postaja bi lahko bila še nižje, vendar predhodnica sedanjih lastnikov te parcele ni hotela, da bi spodaj podrli drevesa. Tako smo izgubili 70 metrov. Originalno bi lahko imeli 600 metrov žice, dvakrat po 300 metrov, imamo pa je 230 metrov. Delovala je dobrih 40 let.
Kako je bilo, ko vlečnice še ni bilo?
Takrat so bili časi drugačni, v 60. letih prejšnjega stoletja smo komaj čakali vlečnice in se o njej pogovarjali, kot da bi bilo to nekaj božjega. V Kranjski Gori je bila leta 1960 le vlečnica Preseka, ki je šla višje od točke S, bila je nevarna. Na Krvavcu smo se vozili z neke vrste konjsko vprego z Gospince, spodnje postaje vlečnice, do hotela. Osem se nas je lahko vpelo kot konji, na vsaki strani po štirje, na sredini pa je bila zajla in nas je vleklo gor. Pritiskalo nas je k tlom in smo trpeli, da smo se pripeljali gor. Zato je bila gunceljska vlečnica božji dar. Če bi imeli žičnico od spodaj do vrha in bi jo še malo nadgradili, bi imeli 165 metrov višinske razlike, to je minimalno, da bi, recimo, lahko izpeljali ženski slalom za svetovni pokal. Pozneje pa je nastala cela vrsta smučišč z drugačnimi razmerami in to ni bilo več zanimivo.
Kje ste dobili denar za vlečnico?
Takratna ljubljanska občina jo je plačala SK Olimpiji, za namensko vadbo mladih tekmovalcev je namenila 16.000 takratnih nemških mark. Tisto leto je javna razsvetljava potegnila tudi kable, ki so jih pozneje ukradli. Že takrat je nastala podobna ideja, ki jo je pozneje poskušal uresničiti Tone Vogrinec, da bi morali mladi imeti neki breg, kjer bi 'drgnili kole'. Tone Vogrinec si je leta 1988 zamislil, da bi iz zbranih sredstev takratne akcije Podarim-dobim v vsakem večjem kraju nastal alpski poligon, na katerem bi vzgajali mlade smučarje. Takrat smo to smučišče tudi začeli imenovati Alpski poligon Gunclje. Na tej strmini bi lahko postavili 40 vrat za slalom in tu bi lahko mlajši mladinci do 15. leta trenirali podnevi in ponoči, tudi po šoli, do 22. ure, ker je razsvetljava.
Kako pa je bilo urejeno z lastniki zemljišč?
Glavni problem je bil, da društva niso mogla odkupiti zemljišč in jih pridobiti v svojo last, ker zakon takrat tega ni dovoljeval, zdaj je nekoliko sproščen. Z lastniki zato nismo mogli skleniti prodajnih pogodb, ampak samo 25-letne najemne, ki pa so potekle. Če bi takrat lahko to kupili, bi bil SD Dolomiti lastnik hriba od spodaj do vrha in danes bi bilo čisto drugače. Ker se je socializem zamenjal s kapitalizmom, je veliko smučišč propadlo zaradi lastnikov, ki hočejo svoje.
Zadnja tekma v veleslalomu je bila v organizaciji SD Dolomiti Gunclje ob zaključku sezone 2005/2006, v nedeljo, 19. marca 2006, sodelovalo je 30 tekmovalcev vseh kategorij. Kaj se je zgodilo potem?
To je bila zasebna iniciativa. Jože Selan je naredil meritve, bile so ugodne snežne razmere in priredili smo tekmo. Takrat smo imeli še nekaj volje, potem pa so se začeli problemi z lastniki, nekateri so namreč trdili, da pogodbe niso 25-letne. Volje je začelo zmanjkovati, tudi pravih zim ni bilo, naslednja snežena je bila šele leta 2010.
Pa vendarle so Ljubljančani, kadar je bilo dovolj snega, ugodno smučali, prispevki so bili neobvezni, zaželeni prispevek je bil dva evra na uro oziroma štiri ali pet za ves dan. Koliko smučarjev je prihajalo?
Če smo zbrali 50 evrov, smo bili zelo veseli, se je pa tudi zgodilo, da smo za konec tedna dobili sto evrov. Smučarji so večinoma prispevali kakšen evro, v dnevu se jih je izmenjalo med 30 in 40.
Ali je bilo to dovolj za vzdrževanje?
Vedno sem še dodajal iz svojega žepa. Treba je marsikaj nadomestiti in vzdrževati, menjati olje in drugo. To niso tolikšni stroški, da tega ne bi zmogel. Vlečnico smo vzdrževali z minimalnimi sredstvi, z nekaj sto evri. Pomagali so fantje, ki se spoznajo na mehaniko ali na kaj podobnega, ko se je kaj pokvarilo, smo vse tako rešili. Dele, ki jih je bilo treba zamenjati, smo plačali, drugo smo naredili sami.
Oktobra in novembra 2012 so dvakrat vlomili v strojnico spodnje postaje vlečnice in ukradli veliko pomembnih strojev in orodja. Ali ste stanje lahko popravili?
Delno smo, Hladilnica Mercatorja Dravlje nam je ugodno prodala agregat, ki je težak 800 kilogramov. Upam da ga ne bodo ukradli, brskali so že okoli, vendar je verjetno pretežak. Prejšnji je imel 200 kilogramov in so ga štirje vlomilci prenesli na rob, tako kot tudi sod nafte, in ga po smučišču zvlekli navzdol. Ob pol petih zjutraj je bližnja soseda slišala avto, videli so se tudi sledovi. Tri minute je bil prižgan, soseda je mislila, da je šlo za ljubezensko srečanje s sobote na nedeljo, kar se tudi dogaja pod hribom. Rekla je, da ni niti pogledala. To so naredili zelo strokovno, vse so znosili dol, potem je pripeljal avto, naložili so v treh minutah. Verjetno jih ne bi presenetil nihče, ker so imeli opazovalce. Za tiste, ki kradejo, noč ni ovira.
Kdaj je bila zadnja smučarska sezona?
Lani ni bilo snega, zadnja sezona je bila leta 2012/2013, ko je prišla inšpekcija. Zaradi kraje smo zamudili pet dni, ker smo morali obnoviti električno napeljavo, kljub temu pa smo to zimo obratovali več kot 30 dni. Od leta 1970 je bilo v povprečju vsaj pet zim, ko za smučanje ni bilo možnosti. Tudi ne lansko zimo, ko je žled naredil škodo, ker so drevesa s strani padla na kabel in ga strgala. Dva meseca sem se igral po drevju in uspelo mi je popraviti posledice. Materialne škode ni bilo toliko, ni me stalo več kot sto evrov, veliko pa je bilo dela. Inšpekcija je prišla februarja 2013, drugi dan zimskih počitnic.
Kaj so ugotovili inšpektorji?
Ugotovili so, da vlečnica nima A-testa. Že zdavnaj je potekel, ker bi morali vlečno vrv že po 20 letih zamenjati, čeprav ni poškodovana in je odlična. Je nemške kakovosti, vzdrževana in vsako leto premazana s fino mastjo za konserviranje. Vendar pa bi jo uradno morali zamenjati. Brez A-testa je poteklo tudi obratovalno dovoljenje. Hkrati pa imamo smučišče, ki na obeh straneh ni zavarovano. Nimamo zdravnika na terenu, komore za oživljanje, šest kvalificiranih ljudi na smučišču, toliko nas sploh ni, tudi jaz kot žičničar bi moral imeti izpit. Naredili so zapisnik, prišel je odgovor z ministrstva za infrastrukturo in inšpektor Iztok Menart je vse pregledal. Za zdaj so me kaznovali z minimalno globo, na vsako odločbo sem plačal manj kot sto evrov. Glede na kazni sem jo odnesel zelo dobro, inšpektor je razumel, kakšen entuziast sem. Žal je tako. Ko je videl hrib, se je čudil, da Ljubljana za to ni zainteresirana, saj je smučišče na robu mesta, zraven pa je mestni promet. To bi moralo delovati poleti in pozimi.
Večkrat slišimo, da so zakoni na tem področju prestrogi.
Zakon o žičniških napravah za prevoz oseb, ki se nanaša na nizkovrvne vlečnice, in zakon o varnosti na smučiščih bi bilo treba spremeniti, saj so ti predpisi uničili vsa vaška smučišča. Tako na svojem travniku ne moreš postaviti Tomos vlečnice in bi moral otrok, ki se uči smučat v tretjem tisočletju, štamfat, ker s tem že narediš prekršek. Saj nismo več v 50. letih prejšnjega stoletja, ko žičnic še ni bilo. Te zakone in predpise bi morali prevetriti. Jasno je, da se vlečnice ne morejo postavljati kar na divje. Vendar pa so s prestrogimi predpisi uničili društva, ki bi lahko vzgajala vrhunske smučarje. Samo premožnejši starši lahko vozijo otroke na Krvavec in jim plačujejo drage smučarske karte, ali pa jih vozijo v Avstrijo in na ledenike. Za marsikoga pa je to neuresničljivo. Tako se nam podira tudi alpsko smučanje na višjem nivoju. Čisto drugače je, če imamo domačega tekmovalca, ki lahko poseže po vrhunskih uvrstitvah, ali pa samo gledamo Avstrijce, Nemce, Švicarje itn. Poleg tega imamo Slovenci smučanje v krvi.
Ali so z MOL v tem času nastali kakšni dogovori in spremembe, da bi hrib lahko zaživel?
MOL za zdaj ni zainteresirana. Dolgoročno bi nekateri odgovorni ljudje na občini sicer tu videli rekreacijski park. Občina bi lahko lastnikom ponudila menjavo, ker ima MOL gozdne parcele in bi lahko lastniki tega smučišča, kjer ni zdaj nobenega drevesa, lahko dobili v menjavo gozd s smrekami. To bi bila dobra menjava. MOL oziroma njegovi predstavniki so enkrat izjavili, da dokler ni podrobnega prostorskega načrta, je to samo v dolgoročnem planu. Tako pa se bo hrib v desetih letih zarasel, začelo bo rasti grmovje in nastajati gozd, potem pa bodo varstveniki narave glasno nasprotovali, če bo kdo hotel kaj posekati. Pogoji za rast so tu odlični, svetlobe in vlage je dovolj. Ko se na primer bor v dveh ali treh letih zakorenini, odžene meter v enem letu. V desetih letih bo tu grmovje in tudi turni smučarji več ne bodo mogli smučat.
Če bi bila možnost zasneževanja in ustreznega ohranjanja proge, ste dejali, da bi se bilo mogoče tu smučati tudi letošnjo zimo.
Brat mi je razlagal, da so leta 1952, ko je v Ljubljani februarja padlo meter in pol snega, še za veliko noč, okoli 10. aprila, po tem hribu smučali. Razmere so bile podobne kot sedaj, na hribu je bil sneg, spodaj pa so kmetje orali njive. Tudi zdaj je spodaj kopno, tu pa je še vedno 10 centimetrov snega. Če bi bil ta utrjen s strojem, bi se dalo smučat, lahko bo obratovali vsaj 10 dni. Kakšen smučar se še vedno gor odpravi peš in se zapelje dol. To je kakovost tega hriba, vendar mora biti tako kot zdaj, čez dan jasno, vsaj prva polovica noči pa brez megle, da zamrzne. Ta teren ima v sebi veliko hlada iz globine in začne zmrzovat, ob primerni snežni odeji lahko smučišče zdrži precej časa. Problem teh zim pa je, da niso dovolj hladne. Tehnika sicer omogoča izdelavo snega, vendar pri ljubljanski vlagi in temperaturah potrebuješ pet stopinj Celzija pod ničlo. Tehnologija je zelo napredovala, sneg delajo tudi že pri dveh stopinjah Celzija pod ničlo. Potrebovali bi vrhunsko tehnologijo, ki je zelo draga in samo kot entuziasti nimamo za to nobenih možnosti. Morali bi izkoristiti tri ali štiri hladne noči, če sploh so, letos so bile. Če bi se Ljubljana odločila za ureditev smučišča, bi morala razmišljati o snežni celici, hali, ohlajeni na potrebno temperaturo, v njej pa delaš sneg. Sto ali dvesto kubičnih metrov snega bi lahko med odjugo potegnil na rjave lise in premostili kritične razmere. Ohlajeno dvorano imajo v Dubaju v puščavi, kjer je to zelo drago, vendar v njej naredijo ves potreben sneg.
Kaj pa cenejša različica?
Bolje bi lahko izkoristili tudi naravni sneg, ki ga na celoten hrib pade ogromno, od Pržana do Stanežič. Lahko bi uredili stranske ceste s smučišča v obliki smreke, ki bi bile tudi primerno utrjene, in stroj bi ga lahko porinil na smučišče. Tako bi lahko dobili snega za polovico smučišča. S količino snega, ki je padla letos, bi lahko uredili fenomenalno smučišče. Manjka ga ravno deset centimetrov, za kar potrebuješ 500 kubičnih metrov snega. Letošnjo zimo bi lahko sneg tudi delali, saj so bili trije prodori hladnega zraka, kar je za Ljubljano in osrednjo Slovenijo že zelo veliko, običajno sta v povprečju dva. Konec lanskega leta so bile za to zelo dobre razmere, saj je je bila manj kot 60-odstotna vlaga, temperatura pa pet stopinj Celzija pod ničlo.
To območje bi lahko bilo velik potencial za vse letne čase, kako bi ga lahko razvili?
Tu je kup kolovoznih poti levo in desno, lahko bi naredili vsaj 20 zanimivih kolesarskih poti, tudi za spuščanje kolesarjev (downhill). Podobno kot v Kranjski Gori, kamor se starši z otroki hodijo poleti sankat, bi po hribu lahko naredili sankaško progo. Možnosti so tudi za adrenalinske športe, recimo spuščanje po jeklenicah. Na vrh bi se pripeljali s sedežnico, navzdol pa bi lahko koristili prosti pad z ene strani smučišča na drugo. Lahko bi organizirali različne prireditve, na primer večerni tek v hrib. Tu trenirajo tudi turni smučarji, na vrhu bi lahko uredili smučarske tekaške proge, marsikaj bi se š dalo. Ob zgornji postaji žičnice, ki jo imamo v sanjah, bi lahko bila alpska kočica, tudi za sprehajalce s psi, pa obiskovalce, ki iz pržanske in šentviške strani hodijo na Toško čelo. Na vrhu je prijetno pozimi, saj je druga stran hriba sončna. Od šentviške cerkve je narejeno že več kot kilometer pristopne ceste do prezračevalnika za šentviški predor. Potrebno bi je bilo narediti še 700 metrov, do vrha, in obiskovalci adrenalinskega parka, smučarji, tekači bi se lahko na vrh pripeljali z avtom. Za takšno ureditev pa je potrebna volja.
