Tiskane izdaje
Ljubljana – Glavno mesto nima v okolici niti enega gorskokolesarskega parka, zato si kolesarji steze predvsem na Golovcu urejajo sami. Ljubitelji tega športa pa gredo nekaterim občanom v nos. Tako na Golovcu kot Rožniku so se po njihovem pripovedovanju namreč znašla na steze zvlečena drevesa, ponekod pa celo kovinske žice.
O problematiki gorskih kolesarjev in glavnega mesta smo povprašali gorskega kolesarja in urednika spletnega portala MTB.si Andreja Deklevo, ki pravi, da je gradnja legalnega dirkališča za gorske kolesarje pri nas velikanski tehnični in birokratski podvig. Tega se loti malokdo, zato zdaj nimamo nobenega. Poleg tega že zgrajeni objekti morda v kakšnih podrobnostih ne ustrezajo vsem zahtevam inšpekcije.
Na oddaljene lokacije – v Ribnico ali na Pohorje – se človek ne pelje vsak konec tedna, poudarja Dekleva, zato ljudje prostor za tovrstno rekreacijo iščejo na vzpetinah v okolici mesta. To pomeni vožnjo po obstoječih poteh, rahlo preureditev teh stez, nazadnje pa tudi gradnjo nelegalnih objektov.
Če je prvo in drugo nekako še sprejemljivo, tretje brez soglasja lastnika gotovo ni. Mladi take steze postavijo, medtem ko se z lastništvom ponavadi ne ukvarjajo. Vseeno imajo kolesarji pogosto sklenjen tihi dogovor z lastnikom o uporabi, ovire pa pogosto nastavijo sprehajalci, ki jih kolesarji motijo.
Ljudje se kolesu
V bolj strpnih družbah, v Skandinaviji na primer, se to manj dogaja. Dekleva pozna tudi primere iz ZDA, ko so pohodniki kolesarjem nastavili pasti v obliki jeklenih žic, pri čemer bi se skotalili na ošiljene kole. Dva od teh sta bila obsojena za poskus umora.
Tudi sam, pravi Dekleva, se vozi po Golovcu. Če bi imeli v bližini Ljubljane primeren park, bi se tovrstne težave zmanjšale, utvara pa je pričakovati, da se bodo ljudje odrekli kolesu. Razmere je treba urejati, ne omejevati. Če bi bile v regiji tri zanimive kolesarske proge, bi bilo kolesarjev na spornih območjih gotovo manj. Vedno pa se najde delež ljudi, ki tega ne razumejo. Vendar to velja za vsako dejavnost.
Sončenje na kolesarskih skakalnicah
Treba je tudi upoštevati, ali je neka regija turistični kraj, ruralno območje, ali pa gre za mesto, kot je Ljubljana, z veliko koncentracijo ljudi in peščico vzpetin v bližini. Na Koroškem je gorsko kolesarjenje zelo razširjeno, pa je zelo malo nesoglasij. V mestu je to resda vedno težje organizirati, toda Ljubljana je eno redkih evropskih mest, ki ima veliko možnosti za razvoj gorskega kolesarjenja. Človek lahko spi v mestu in še isti dan s kolesom pride do zelo lepih stez za ta šport.
Ljudje se sčasoma tudi navadijo, da steze za gorsko kolesarjenje niso namenjene pešcem. No, doda Dekleva, ne vsi. Na Pohorju že dolgo obstaja urejen gorskokolesarski park, a se še vedno najdejo ljudje, ki načrtno hodijo po progah, čeprav je jasno označeno, da so namenjene zgolj gorskim kolesarjem, in se celo sončijo na skakalnicah, zaradi česar seveda nastajajo konflikti.
To sobivanje nikoli ne bo popolno, poudarja sogovornik. Gre za družbeni problem. Dejstvo je, da so bili na teh stezah pred kolesarji pohodniki, planinci in drugi, ki jih kolesarji motijo. Toda gorskih kolesarjev ne bo nikoli manj. Nasprotno, vsako leto jih bo več, zato bo treba najti način, da bodo vsi znali sobivati v naravi.
