Ljubljanapolis Ciril Horjak: Ljubljana je del mojega notranjega zemljevida

Ciril Horjak alias dr. Horowitz svet vidi v malih sličicah in ga komentira v oblačkih. Je oče Stripburgerjeve akademije stripa, ilustrator pri Večeru, s projekti izobraževanja s stripom pa žanje uspehe doma in v tujini. Je Korošec, ki je v Ljubljani našel dom.

Kaj vas je prineslo v Ljubljano?

Srednja šola za oblikovanje, na kateri sem lahko veliko risal, kar me je od nekdaj najbolj zanimalo. To so bila čudovita prva leta v Ljubljani, kjer sem doživel tudi vse ključne pubertetniške mejnike. To mesto je del mojega notranjega zemljevida. Tukaj so prostori, intimni, simpatični, zanimivi, ki mi veliko pomenijo.

Kateri na primer?

Zagotovo Poljanska cesta z dijaškim domom Ivana Cankarja, kjer sem se naselil pri štirinajstih. Pa Ljubljanica, ki sem jo odkril ravno v času, ko so honorarji zamujali, ko ni bilo upanja na dan zmage. In potem je reka odplavila skrbi. Pokazala mi je, da se imaš lahko kljub vsemu lepo. Nekaj let sem bil ponosni lastnik kanuja in sem mesto spoznaval z rečne perspektive. Ugotovil sem, da je ponekod grajeno z mislijo, da se ga vidi z reke, splavov, čolnov. Rečni bregovi so dostopni, kar je redkost v velikih mestih. Tako smo iz našega kanuja večkrat pozimi splezali po kostanj, poleti pa po sladoled. Stanovali smo na Resljevi, šli peš do čolnarne na Livadi, si oprtali rešilne jopiče – kajti Ljubljanica je presenetljivo močna reka in nevarna, sploh pri Tromostovju, kjer se struga zoži in je ob visoki gladini pretok tako močan, da se ne moreš vrniti proti toku – in odrinili. Poleg tega Ljubljanica v svetovnem merilu velja za eno najbogatejših arheoloških najdbišč.

Poleg koles, preperelih gum in pralnih strojev …

Tudi te gume so pomembne. Zadnje arheološke ostaline so iz časa JNA in nedvomno bodo tudi naši bicikli nekoč zanimiv artefakt iz preteklosti. Že Rimljani in še ljudje pred njimi so v reko metali svoja prakolesa, ki jih mi zdaj postavljamo v muzeje.

Potem se strinjate z županom, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu?

Se. Ampak se mi zdi, da mora vsak župan tako razmišljati o svojem mestu. Tudi če živiš v Hirošimi, moraš biti prepričan, da sevanje ne škodi. V Ljubljani, predvsem v nališpanem središču, lahko hitro izgubiš stik s stisko ljudi na obrobju. Ne gre podcenjevati moči lepih fasad, ki marsikaj skrivajo.

Celo ženo, tudi Korošico, ste spoznali v Ljubljani.

Da, pri ustvarjanju študentskega časopisa. Ko sem jo pred tem intervjujem vprašal, kaj njej pomeni Ljubljana, je preprosto odgovorila: dom.

Saj je vsa Slovenija malo večja vas.

Ta ljubljanski element malomeščanske kulture, ki je sicer lasten tudi Mariboru, je po svoje zanimiv. Na videz površni dogodki ustvarjajo zelo pomemben prostor in klimo v mestu. Naj navedem primer: zadnjič mi pri Bikofeju naproti pride neznanec s podobno brado in čepico, kot jo nosim jaz. Pa mu rečem: »Lepa brada, lepa kapa.« On pa meni: »Enako!« In greva vsak svojo pot. Kaj takega se na Ravnah ne bi moglo zgoditi.

Zdaj so brade in kape zelo in.

Jaz svojo nosim že sto let. Najprej sem precej burno reagiral na hipsterje, ampak moram priznati, da je njihova kultura zanimiva in ustvarjalna. Zadnjič sem se navdušil nad podžanrom hipsterske subkulture, imenovanim steam punk, ki se estetsko navdihuje v obdobju industrijske revolucije – kotlih, zakovicah in pari. Precej izvirni so v grajenju svoje podobe. V Ljubljani bi jih lahko bilo več.

Kako biti kul Ljubljančan, so vam pokazali tudi grejpfrutovci, s katerimi ste sodelovali v študentskih letih.

Prav imate, kot se v mestu zarišejo neke arhitekturne, urbane koordinate, s ključnimi spomini na tvojo mladost, je tudi družba, ta ljubljanski softver, zelo pomembna. Grejpfrutovci so znali vse mesto spremeniti v gledališko kuliso in turisti so postali soigralci. Njihove predstave v Mariboru niso tako zažigale, predvsem zaradi poudarjenega ljubljanskega naglasa. Tam je Toš car, on je ta štajerski »kul«. Nedvomno je name vplivalo tudi druženje na Ljudmili in v Kudu Franceta Prešerna, ki se ga bom vedno spominjal po neskončnih urah dela in kolegialnem odnosu sodelavcev, ki so znali biti tudi ostro kritični.

V Ljubljani tudi vzgajate kopico otrok. Ponavadi ljudje iz ruralnih krajev niso najbolj navdušeni nad urbanim preživljanjem otroštva …

Nekoč so me v radijski oddaji povprašali po otrocih, pa sem jim odgovoril, da z ženo zamenjava plenice, narediva, kar je nujno, ker pa so vsi otroci de facto Ljubljančani, se z njimi ne druživa preveč. Ampak za Ljubljančane so kar v redu.

Kot prišleku vam vici o Ljubljančanih najbrž niso tuji …

V srednji šoli, kjer smo bili v razredu samo prišleki, vozači, skratka »avtobusna generacija«, se nam je zdela blazno smešna regionalno-rasistična šala, da je bog ustvaril Slovenijo, v središče postavil kažipot s puščicami Koroška, Gorenjska, Štajerska …, nato je vsak šel v svojo smer, nepismeni pa so ostali kar tam – in to je zdaj Ljubljana.

Vas Ljubljana, njena majhnost, ni nikoli utesnjevala?

Nikoli. Morda imam to prednost, da sem veliko odsoten, zaprem se in rišem. Ko ne rišem, veliko gledam dokumentarne filme, in ko me kateri navdihne, pokličem na drug konec sveta, da ga pokomentiram. Zadnjič sem sredi noči poklical v kanadski muzej in pohvalil njihove pilote. Ali pa čestital kenijski stripovski založbi za izvrstno delo. Ko ugotoviš, da so ljudje le en klic stran, nimaš občutka, da se nič ne dogaja.