Tiskane izdaje
Zakaj ste zapustili dobro plačano službo spletne oblikovalke in se vrgli v rokodelstvo?
Vedno bolj me je motilo, da je moje delo izključno virtualno. Razen pritiskov na tipkovnico in klikov miške ni bilo ničesar otipljivega. Pogrešala sem fizični rezultat, ki se ga po koncu delovnega dne lahko dotakneš. Na srečo sem imela super šefa, ki je razumel to potrebo in mi dovoljeval, da sem kakšnega pol leta petke preživljala kot vajenka v enem od ljubljanskih servisov koles. Razen tega, da zdaj več delam z rokami, pa gre v bistvu za eno in isto stvar. Prej sem uporabniško izkušnjo snovala na spletu, zdaj to počnem v resničnem življenju.
Vaši izdelki so vse prej kot konvencionalni. Kako poteka vaše delo od ideje do končnega izdelka?
Rada se igram in eksperimentiram. Iščem načine, kako nadgraditi predmete in materiale, ki so nam na voljo. Delno gre za okoljevarstven vzgib, delno za dejstvo, da sem po mami Gorenjka (smeh). Prvega večjega projekta sem se lotila pri sedmih letih, ko smo z otroki iz soseske iz desk, polivinila in žebljev poskusili narediti leteče kolo, takšno, kot ga je imela protagonistka takrat kultne serije Super babica. Tudi danes delujem na podoben način. Ko me kakšen izdelek navduši, ga poskusim izdelati sama, nekakšen reverse engineering, ki mu hote ali nehote dodam še osebno noto. Zadnji tak projekt je luč, ki sem jo videla v Amsterdamu. Stala je celo premoženje, pa še na letalo bi jo težko vzela, zato sem se odločila, da jo izdelam sama. Za ogrodje sem uporabila kanal za telefonski kabel, vanj nalepila LED-trak in ga na koncu pobarvala na črno. Zaradi prostorske razsežnosti svetloba na steno pada na zelo zanimiv način. Izpadla je veliko bolje kot tisto leteče kolo (smeh).
Opišite mi svoj najljubši avtorski kos.
To je gotovo »luč riba«, ki sem jo poimenovala »Go fish«. Z vseh vetrov zbiram stare pihane flaškone, ki postanejo dom za tekstilno ribo, na katero iz plutastega zamaška sveti luč. Poseben izziv je bil vgraditi pretvornik za LED-sijalko (ta namreč ne segreva plute). Končal je v starem bakalitnem vtikaču, ki sem ga izstružila tako, da se pretvornik vanj prilega na milimeter natančno. Povpraševanje po njih je zelo veliko. Izdelek tako podnevi kot ponoči pritegne pozornost in spodbudi razpravo.
V čem je smisel ohranjanja starega, če je novo tako poceni?Premalo delamo na ohranjanju starega, ljudje mislijo, da se ne izplača, pa ni res. Restavriran kos pohištva od babice ima veliko večjo vrednost kot nekaj bleščečega iz Ikee ali Jyska. Ne gre samo za sentimentalno vrednost, kakovost izdelave je neprimerno višja. Včasih so stvari delali tako, da so preživele več generacij. Največji absurd vidim v poplavi novih izdelkov s starinskim videzom. Stran mečemo emajlirane posode - tiste rdeče z belimi pikami in kupujemo nove s ponarejenim starinskim videzom.
Se bojite robotizacije?
Ne, z veseljem čakam na čas, ko bodo rutinska dela opravljali stroji, ljudje pa se bomo lahko posvetili zanimivejšim opravilom. Takim, ki nas veselijo in izpolnjujejo. Bolj me skrbi, ali bomo kos razvoju tehnologije. Serija Black Mirror bližnjo prihodnost prikaže kot zelo srhljivo. Ogled toplo priporočam.
Katero vrsto objekta bi radi opremili?
Butični hotel z majhno kapaciteto, v katerem bi bila vsaka soba oblikovni unikat. Pohištvo bi bilo kombinacija novega in starega, preplet zgodb predmetov in tistih, ki bodo še prišli.
Kako vidite ohranjanje kulturne dediščine v sklopu krožnega gospodarstva?
S surovinami in predmeti ravnamo kot svinje z mehom. Preveč kupujemo in premalo »odsluženih« kosov spravimo nazaj v obtok. Na Snagi te predmete potem sprešajo. Kakšna škoda! Res je, da takšen proces prinese nekaj koristi, še veliko več pa bi pridobili, če bi te predmete prestregli in jih obnovili. Zato sem na facebooku ustanovila skupino Kosovci Ljubljana, kjer se obveščamo o lokacijah kosovnih odpadov.
Kakšno pa je vaše mnenje o ekonomiji delitve in Airbnb?
Airbnb se mi zdi super in je po mojem mnenju znanilec nove dobe. Današnji sistem enostavno ni vzdržen. Več ko posedujemo, večji ujetniki smo. Če si stvari delimo, lahko manj delamo in smo posledično bolj srečni. Morda na stvari gledam malce naivno, vendar govorim iz izkušenj. Svoje stanovanje oddajam že sedem let, ko ga ne potrebujem, ga z veseljem odstopim nekomu drugemu. Na ta račun sem prepotovala svet, dodaten dohodek pa mi je omogočil eksperimentiranje z menjavo poklica. V ekonomiji delitve vidim priložnost opolnomočenja posameznika, vendar moramo biti pozorni na zlorabe. Tak primer je recimo mrzlično kupovanje stanovanj izključno za oddajanje. To so apartmaji brez duše.
Kako vas Ljubljana kot mesto navdihuje?
Navdihuje me že to, da je kljub svoji majhnosti izjemno pestra. Ima bogato zgodovino in obilico zanimivih prostorov, Rog in Metelkova, pa recimo stara Cukrarna, ki je letos navdušila kot gostiteljica Svetlobne gverile.
Česa si želite v prihodnosti?
S Snago se dogovarjamo za projekt, ki bi bil koristen tako za lokalno prebivalstvo, mestno občino, mlade ustvarjalce kot tudi za okolje. Več ne morem razkriti. V širšem smislu pa me zelo zanima, kako bi UTD vplival na kakovost življenja posameznika v dobi avtomatizacije, kjer bomo delali vse manj in vse bolj iskali smisel. Za Slovenijo na splošno pa si želim več odpiranja navzven in hkrati močno ohranjanje lastne identitete.
