Tiskane izdaje
Zgodba Bube, glasbene sekcije Društva Škuc, sega v sredino 80. let. Ste glasbeni navdušenci začeli s prirejanjem koncertov, ker ste želeli skupine, ki ste jih poslušali, slišati doma?
Vsak je imel svoje razloge, da se je vključeval v subkulturno dogajanje 80. let, zame je bila glasba najpomembnejša. Začeli smo kot skupina prijateljev, povezani v HardCore Kolektiv. Družili smo se na podlagi glasbenih preferenc in se organizirali tako, da smo pričeli pripravljati koncerte, razstave, fanzine ipd. Konec 80. se je Kolektiv ločil na Stripcore in HC Bubo, ker pa že dolgo nismo več omejeni na hard core žanr, je kasneje odpadla kratica HC.
Akterje HC gibanja je povezala sanfranciška glasbena revija MaximumRocknRoll, preko katere sem, ko sem nekaj časa živela v ZDA, spoznala Dolfa Hermannstadterja iz Nemčje. On je bil eden prvih evropskih agentov tovrstnega žanra (aktiven je še zdaj), povabil me je k organizaciji koncertov, ki jih je pripravljal, in s Kolektivom smo takrat v Ljubljani gostili imena, kot so Fugazi, No Means No, Scream. Pri slednjih je npr. igral tudi takrat 16-letni Dave Grohl, bobnar Nirvane. Starejši člani benda so morali podpisati zanj, da je sploh lahko pripotoval v Ljubljano, saj je bil še mladoleten. Danes, po letih navezovanja stikov z agenti po svetu, ima Buba razvejano mrežo kontaktov.
Kako se je ljubljanska koncertna scena spremenila v teh letih?
V 80. letih so se na zanimivem koncertu različne scene združile in se je kmalu zbralo nekaj 100 ali celo 1000 obiskovalcev, medtem ko je danes ponudba dogodkov zelo velika, slovenski bazen potencialnih obiskovalcev pa omejen. Je pa ljubljanska scena zelo razvejana, veliko je klubov, veliko različno žanrsko orientiranih organizatorjev.
Še zlasti kar se tiče klubske scene in alternativne glasbe - mislim, da je ponudba zelo živahna. Pri tem lahko celo rečem, da s klubsko ponudbo lahko konkuriramo drugim prestolnicam. Ja pa za nas, promotorje, vsako leto čedalje težje na majhnem tržišču s tolikšnim številom organizatorjev, medtem ko so honorarji skupin vsak dan višji, težko je napolniti klube. Poleg tega, denimo, mi nimamo svojega prostora in nas najemi dodatno obremenijo. Če bi bila na voljo javna infrastruktura, bi bilo veliko lažje.
Alternativna glasba ima vseeno specifičen krog ljudi. Kako programsko izbirate koncerte?
Na začetku smo izbirali skupine, ki so nam bile všeč; danes pa se je treba prilagoditi do te mere, da poskusiš ponuditi publiki tudi tisto, kar zahteva sama. Škuc-Buba ni več žanrsko omejena, imamo pa naprimer sezono, ki je bolj eksperimentalna, druga bolj kitarsko obarvana, tretja spet daje več poudarka indie-popu. Poskušamo razširjati glasbena obzorja, to je naša glavna usmeritev.
Klubska infrastruktura v Ljubljani zadovoljuje koncertne potrebe?
Mislim, da jih, ker je dovolj prostorov klubske kapacitete. Vemo, da je težko napolniti prostor s 1000 do 2000 obiskovalci, najemnine in ostali stroški pa so visoki, sploh za nas, ki z razpoložljivimi sredstvi ne moremo konkurirati organizatorjem, ki so izdatneje podprti. Manjka kakšen klub kapacitete za 500 obiskovalcev. Mi sicer koncerte prilagodimo skupinam in jih organiziramo od manjših klubov Metelkove, Kuda Franceta Prešerna, K4, do Kina Šiške, Gradu, Križank in Hale Tivoli.
Koliko pa sodelujete z drugimi ponudniki koncertov. Najbrž je danes težko s koncertom pokriti vse finančne stroške organizacije?
Ob zahtevnejših projektih, ki so toliko bolj tvegani, sodelujemo. Tudi sicer s sorodnimi promotorji, je pa izhodiščna pozicija nas, manjših organizatorjev, seveda neenaka v primerjavi z večjimi. S koncerti naše pretežno nekomercialne usmeritve je težko preživeti, naša podpornika sta tudi Mestna občina LJ in Ministrstvo za kulturo. Menim sicer, da bi bilo potrebno prevetriti dodeljevanje sredstev in raje morda ponuditi infrastrukturo. Redkokateri koncert prinese plus, zato se je treba vedno prilagajati razmeram, poiskati svoje niše in predvsem kakovostno opravljati delo. To je ključno.
Uspeh je torej, ko je koncert razprodan?
Seveda je. To nam pove, da smo na pravi poti z izbiro skupine, da smo v pravem času zadeli okus publike in nam je uspelo pokriti finančni del koncerta, kar pa pomeni tudi, da bomo najbrž koncert v prihodnosti tudi ponovili.
Velike glasbene zvezde so znane po zvezdniških zahtevah, ko gre za koncete. Kakšne so vaše izkušnje zalternativnimi bendi?
Vedno smo izbirali skupine, ki so že s samim delovanjem kazale na to, da se bomo dobro razumeli. Običajno izgleda tako, kot bi povabili v goste prijatelje, zato se glasbeniki tudi radi vračajo v Slovenijo. Imam zelo malo slabih izkušenj, še največ morda s kakimi razvajenimi Kalifornijčani melodičnega punka, katerih pa že nekaj časa nismo vabili.
Pred časom je bila velika polemika glede zastonjskih kart, ki je sprožila uvedbo kulturnega evra v Kinu Šiški. Smo novinarji res taka nadloga?
Novinarji včasih res pričakujejo ne samo eno karto, ampak celo tri ali štiri, včasih celo samo na podlagi prispevka iz preteklosti. Tako ne gre. Vseeno se mi zdi, da gesta KŠ ni bila prav posrečena, saj bi lahko skupaj z ostalimi promotorji uredili zadeve, se pa strinjam, da je bilo treba število akreditiranih gostov omejiti.
Kako pa gledate na ponudbo glasbenih publikacij? Muska in druge glasbene revije so žal propadle...
Medijska podpora glasbe je res šibka. Pri tem se še vedno najbolj lahko zanesemo na Radio Študent, v tisku so stvari dokaj porazne, dobro pa je vsaj to, da imamo določene portale, kot je npr. Hrupmag, kjer se mlajše generacije trudijo vzpostaviti nove načine promocije.
Vi še vedno zahajate na koncerte, tudi na tiste, ki jih ne organizirate vi?
Udeležujem se koncertov, seveda, ne glede na organizatorja. Preden skupino pripeljemo v Slovenijo se še vedno trudim, da jo prej ujamem kje v tujini, in preverim, kako se obnese na odru. Dandanes v studiu lahko marsikaj prirediš, da bo zvenelo tako kot mora, pravi preizkus za bend pa je še vedno živa izkušnja.
Kako pa kaj slovenska scena?
Mislim, da je scena zelo živahna, v vseh sferah: veliko je dobrih mladih džezistov, elektronika je bila vedno v Ljubljani zelo prisotna, tudi rock v vseh možnih podžanrih je dobro zastopan. Trudimo se promovirati slovenske bende in jih združiti z nastopi tujih, da na ta način morda pridobijo izkušnje in morda igrajo pred večjim številom občinstva.
Pred več kot desetimi leti je bila vaša velika želja, da pripeljete v Ljubljano skupino Queens of the Stone Age in to vam je skupaj z Ropotom tudi uspelo. Katera skupina je zdaj na vašem seznamu želja?
Želja je seveda veliko, možnosti pa omejene, zato se odločamo sproti. Sledimo glasbeni sceni, ki pa se dandanes zelo hitro spreminja. Veseli smo, da oktobra k nam spet prihajajo Future Islands, ki so pred kratkim naredili preboj z nastopom pri Davidu Lettermanu. Pred leti smo jih že dvakrat pripeljali, kar nam je tokrat pomagalo, da smo torej imeli srečo in jih odkrili dovolj zgodaj.
Z leti se vam je torej izoblikoval dober nos za skupine. Kakšno veselje je to, da v neki skupini odkrijete potencial?
Običajno nas je nos popeljal do tistih skupin, ki so čez nekaj let šele postale zanimive širši publiki. To je seveda dober občutek. Skupine poskušamo odkrivati dovolj zgodaj, ker kasneje, ko jih pograbi koncertni velikani, s ponudbo ne moremo več konkurirati.
Se vam je z leti spremenil glasbeni okus? Kaj poslušate danes?
Seveda. Danes me zanimajo žanri, ki me nekoč sploh niso. Opažam pa, da nekateri pogosto ostanejo v najstniških letih pri določeni glasbi in skupinah. Sama rada raziskujem in iščem nove ideje v glasbenem svetu. Trenutno sem navdušena nad zanimivim kubansko-francoskim duom Ibeyi. Dekleti bosta v kratkem izdali ploščo, upam, da ju pripeljemo tudi k nam.
