Ljubljanski Trg republike: velika ambicija, ki je dišala po osamosvojitvi

V preteklih desetletjih, čeprav je bilo tu parkirišče, na njem zgodilo kar nekaj pomembnih dogodkov, tudi slovesna proslava ob slovenski samostojnosti 26. junija 1991.

Zgodovinar dr. Božo Repe spomini, da se je večina najpomembnejših dogodkov v naši sodobni zgodovini, dokler še ni bilo Trga revolucije oziroma današnjega Trga republike, zvrstila na Kongresnem trgu. Tu so bili manifestacija ob koncu Avstro-Ogrske in nastanku Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s sedežem v Zagrebu, proslava ob osvoboditvi Ljubljane maja 1945 in v istem času tudi Titov govor (pozneje pa zborovanja v podporo četverici in branje majniške deklaracije). V času socialistične Slovenije, zlasti v obdobju vlade oziroma izvršnega sveta Staneta Kavčiča, pa se je protokolarno središče mesta premaknilo na takratni Trg revolucije, ki je v dveh desetletjih postal simbol modernega razvoja Ljubljane. Po Repetovih besedah je bil ta državno (skupščina, ki je bila zgrajena prva, konec petdesetih let), potrošniško (Iskrina stolpnica, Ljubljanska banka in Maximarket), politično (spomenik revolucije in drugi spomeniki) in kulturno (Cankarjev dom) središče socialistične Slovenije. Tu so se občasno dogajali sprejemi z vojaškimi častmi za obiske tujih državnikov in proslave, eden najpomembnejših dogodkov poleg razglasitve osamosvojitve pa je bilo verjetno še zborovanje v Cankarjevem domu februarja 1989, ko sta se tedanji opozicija in oblast skupaj uprli Miloševićevi nameri, da odvzame avtonomijo Kosovu, ker bi bile verjetno naslednje na vrsti republike. »V Cankarjevem domu je bila ustanovljena tudi Slovenska demokratična zveza, tu so se leta 1987 zbrali stavkajoči litostrojski rudarji. Cankarjev dom je bil torej nekakšen simbol osamosvajanja in demokratizacije Slovenije, to pa zato, ker so imela množična zborovanja na prostem negativen prizvok zaradi Miloševićeve 'protibirokratske' revolucije. Tudi množični 'miting resnice', ki so ga slovenske oblasti in milica preprečile, naj bi se zgodil na Trgu revolucije. Iz burnih osemdesetih let velja omeniti še protestno žaganje Štafete mladosti,« našteva zgodovinar dr. Božo Repe.

Toda zgodovina tega geostrateškega dela današnje slovenske prestolnice, znamenitih ljubljanskih vrat, stičišča severne Savske nižine in Barja na jugu, topografske prelomnice, kjer se Rožnik in Grajski grič najbolj približata drug drugemu, je stara vsaj dva tisoč let. Kot so pokazala arheološka izkopavanja v letih 1961 in 1962 pod vodstvom arheologinje Ljudmile Plesničar Gec, je na tem območju pred dva tisoč leti stal severni del obzidja rimske Emone. Na notranji strani obzidja – pod današnjima stolpnicama in Cankarjevim domom – so odkrili ostanke dveh insul, stanovanjskih stavb, med najpomembnejšimi in najbolj izpovednimi najdbami pa je bil kamnit oltar (do konca maja 2015 je na ogled na razstavi Emona: mesto v imperiju), posvečen Jupitru Varuhu (lat. Conservator). V znamenje zahvale zaščitniku ga je postavil Fruktuoz, blagajnik dveh cesarjev, ki je bil poslan v Emono ali njeno okolico po finančnih poslih. Po besedah kustosinje za antiko dr. Bernarde Županek iz Mestnega muzeja Ljubljana je zanimivo prav to, da je na prostoru, kjer je v Emoni tretjega stoletja stanoval cesarski finančni uslužbenec, po izkopavanjih zrasla stavba Ljubljanske banke, današnje Nove Ljubljanske banke. Tudi ko se je arhitekt Edvard Ravnikar začel ukvarjati s tem prostorom – prvič že leta 1939 – je bil to zelo zelen del mesta, saj se je tu kot ostanek Auerspergovih vrtov raztezal nunski vrt.

Prostor za postavitev spomenika

Po zmagoviti rešitvi Edvarda Ravnikarja na natečaju za urbanistično rešitev središča Ljubljane leta 1956 je ta zmagal tudi na natečaju za območje Trga revolucije, s katerim je takratna oblast hotela proslaviti 20. obletnico upora proti okupatorju in 15. obletnico osvoboditve. Natečajniki so morali oblikovati primeren prostor za postavitev spomenika revolucije pa tudi koncept za novo središče Ljubljane. Za najprimernejšega so izbrali predlog Ravnikarja (in njegovega študenta Franca Meznerja), območje pa je bilo zasnovano kot preplet trgov in javnih zgradb; s stolpnico republiškega predsedstva in uprave, stolpnico slovenskega gospodarstva, trgovsko hišo, domom tehnike, garažno hišo, kinodvorano, dvoranskim objektom in veliko ploščadjo s pasažo. Predvidel pa je tudi prenovo in prezidavo uršulinskega samostana in dozidavo gimnazije na Šubičevi, je zapisal Matevž Čelik v katalogu ob nedavni razstavi Pod skupno streho: Moderne javne zgradbe iz zbirke MAO in drugih arhivov.

Za izvedbo projekta so leta 1961 ustanovili Investicijski zavod za izgradnjo trga revolucije (IZITR), načrtovanje posameznih stavb pa so pod vodstvom Ravnikarja prevzeli arhitekti Anton Bitenc, Miloš Bonča, Jože Koželj, Anton Pibernik, Franc Rihtar in Vladislav Sedej. Gradnja glavnih stavb na trgu se je začela leta 1962 in gradbena dela so gladko tekla skoraj dve leti. Leta 1963 se je začela gradnja stolpnic in trgovske hiše, konec leta pa je bila dokončana garažna hiša pod ploščadjo. Ko se je leta 1964 gradnja ustavila, je bila ena stolpnica dokončana do devetega nadstropja, druga pa do osmega, potekala je gradnja pod uršulinskim samostanom ob Slovenski cesti in prehoda s Plečnikovega trga v park Zvezda. V tem času je bil prvotni koncept spremenjen, IZITR pa je moral pridobiti nove investitorje.

»To, da so zagnali investicije in jih po nekaj letih, ko je zaškripalo, ustavili, je bilo v takratni Jugoslaviji nekaj povsem normalnega. Prvo zavoro so potegnili že leta 1963, a nam je pod streho še uspelo spraviti garaže. Projekt smo z reformo takratnega podpredsednika Zveznega izvršnega sveta in predsednik odbora ZIS za gospodarstvo Borisa Kraigherja, ki je bil zadolžen za pripravo gospodarske reforme, že kmalu nadaljevali,« se spominja arhitekt Anton Pibernik, eden od Ravnikarjevih diplomantov in njegovih vodilnih sodelavcev pri Trgu republike. Dodaja, da je kljub ustavljeni gradnji statik Ervin Prelog presodil, da bo treba pri stolpnicah zgraditi še dodatna tri nadstropja, sicer jedro, v katero so konzolno vpeli betonske plošče, ne bo zdržalo. To pa je tudi pomenilo, da višjih nadstropij niso več mogli zgraditi po istem principu.

Gradbišče je oživelo čez nekaj let. Leta 1970 je bil dokončan prizidek k Šubičevi gimnaziji, za eno od stolpnic so politiki pridobili Ljubljansko banko, za trgovsko hišo pa Agrokombinat Emono.

Prelomni trenutek za stolpnici

Kot meni arhitekt Rok Žnidaršič, asistent na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, ki je diplomiral iz metode projektiranja Ravnikarja prav na primeru Trga republike, je bila to le uradna razlaga. »Ker se je takrat menjal program in stolpnici nista bili več namenjeni vladnim predstavništvom in predstavništvu gospodarstva, ampak je eno kupila Ljubljanska banka in drugo Iskra, je prostor s trgovsko hišo Agrokombinat Emona dobil drug značaj. Čeprav nekateri zatrjujejo, da se je tu Ravnikarju zgodila krivica, da stolpnic ni mogel zgraditi do 21. nadstropja, mislim, da je zaustavitev gradnje izkoristil v svoj prid, kar mi je potrdil tudi njegov najožji sodelavec Miloš Bonča. Tisto, kar je predvidel v višjih nadstropjih, pa je nadomestil v parterju trga, nizkih stavbah, kot so ekspozitorij banke in vstopni objekti v drugo stolpnico, s tem pa ustvaril zelo aktiven dialog s starim delom mesta. Uspela sta mu srečno sožitje s starim, baročnim delom mesta in podrejenost gabaritov mestnim silhuetam ter s tem tudi peščevemu pogledu, kar je ena največjih odlik te ureditve. Nenehne spremembe pa so narekovale tudi arhitekturni jezik: odprte oziroma nezaključene vogale, kolažiranje neskončnih linij, ploskev in gubanje fasad, zaradi česar se ta arhitektura zdi zelo poetična, a hkrati je lahko hitro izpostavljena tudi neustreznim posegom,« še opominja.

Zanimivo je tudi, kako je Ravnikar v dvajsetih letih spreminjal odnos do tega prostora. Na začetku je bil prepričan, da mora ostati zelen, sčasoma pa je razvil zamisel o reprezentativnem prostoru države in gospodarstva, kar se je ujemalo s časom, ko se je Slovenija začela gospodarsko, kulturno in monetarno osamosvajati. Mislim, da se je v tem projektu kazala velika ambicija, ki je že takrat dišala po osamosvojitvi, še meni Žnidaršič.

Kot znamenje razvoja

In kako so Ljubljančani sprejeli ta konglomerat novogradenj? »Vzeli so ga kot znamenje razvoja, kot nekaj novega. Takrat še nismo poznali civilnih iniciativ. Vsak, ki ga danes kaj žuli, se oglasi,« v smehu doda Pibernik. Spominja se, da je neka odgovorna gospa trdila, da je lokacija Trga republike preveč vstran, saj je takrat za središče Ljubljane veljal predel okoli pošte in modne hiše. »Mi pa smo trdili, da se bo prav s tem center mesta premaknil, pri čemer smo si želeli predvsem z vsebinami zagotoviti, da življenja tu ne bi bilo konec ob 14. uri (ko je večina odhajala iz služb), zato je bil v začetku predviden tudi kino, ki pa je na koncu pristal v Cankarjevem domu,« razlaga. Iz tistih časov se spominja predvsem odprtja Maximarketa, tako imenovane stavbe D, za katero je bil pristojen skupaj s kolegom arhitektom Vladislavom Sedejem. Ko se je na otvoritveni večer leta 1971 v Maximarket usula množica, še vedno ne tako neučakana kot ob odprtju kakšnega Hoferja, pristavi Pibernik, ga je bilo nepopisno strah, da se bo kaj zgodilo, a se je vse dobro izteklo.

Kot še doda, je Ravnikar predvidel izpraznjeno ploščad, ne pa namenjeno parkiriščem, toda tako velika površina je ob vsej gneči z avtomobili in pomanjkanju garaž v mestu kar klicala po tej namembnosti. »Za parkirišče so ploščad priredili s pasovi kock in asfalta, ne spomnim pa se, da bi sploh obstajali kakšni originalni Ravnikarjevi izvedbeni načrti za tlak, po katerih, kot zatrjujejo, so trg tudi obnovili. Kaj več od kakšne vaje v slogu gotovo ni bilo,« še pravi. Sprašuje se tudi, ali ima Ljubljana toliko kapacitet, da bo napolnila Slovensko cesto in Trg republike. »Kongresni trg je lepo zaživel, kako osmisliti Trg republike, da ne bo tako kot v vzhodnem Berlinu pred palačo republike – en velik dolgčas – pa je naslednje vprašanje,« še dodaja.

Ljubljana kot prestolnica nujno potrebuje reprezentativne in protokolarne prostore, je mnenja Rok Žnidaršič, a pri tem opominja, da je to infrastruktura, v katero bi morala vlagati država, ne pa mesto. »Dokaz, da je to potrebno in pomembno, se vidi v tem, kaj je Ljubljana na turističnem področju postala. Če bi razumeli pomen tega Ravnikarjevega projekta, bi takrat, ko smo ustanovili novo državo, kupili stolpnici in vanju namestili ministrstva in druge vladne službe, s čimer bi pokazali razumevanje hotenj državnikov v 60. letih. A to se ni zgodilo, ker je bila konotacija tega socialističnega projekta – zelo simptomatično za našo družbo – premočna za tisti čas, čeprav bo, ko bomo enkrat presegli ta nasprotja v družbi, tudi ta trg osvojil svojo vlogo. »S tokratno prenovo še ne, bo pa ta to omogočila,« je prepričan arhitekt.