Ljubljansko ogledalo: Erik Valenčič vs. Miha Šalehar

V tokratnem lovu na najbolj zanimive dogodke tedna v mestu smo zašli na debato v okviru cikla pogovorov Dežela pridnih. Zvezdniški gost je privabil okoli 150 radovednežev, ki so prišli poslušat, kaj imata anarhist in poklicni jebi-v-eter povedati o »marsičem in o ničemer«.

Cikel debat že od konca leta 2016 gojijo v Slovenskem mladinskem gledališču, tokratno srečanje pa je porušilo vse rekorde. Sogovornika, očitno stara znanca, sta sproščeno sedla za mizo na odru, si natočila pivo in začela pogovor: »Ti, kje sva že ostala?« Sto petdeset parov oči in ušes jima je voajersko prisluškovalo, kot bi po naključju ujelo pogovor za šankom. »Povej mi, Miha, si levičar ali desničar?« je in medias res udaril dobro razpoloženi in duhoviti Erik Valenčič. Če bi sodili le po Šaleharjevem profilu na twitterju, je bilo vprašanje umestno. Med njegovimi zvestimi sledilci je namreč tudi Janez Janša, čeprav je res, da ga je SDS »odfoloval«, je priznal Miha Šalehar.

Kmalu je postalo jasno, da konkretnih in direktnih odgovorov ne bomo deležni, zato pa je bil to zgleden primerek izmeničnega miselnega toka dveh navdihnjenih in navdihujočih posameznikov. Po levih in desnih ovinkih sta hitro prispela do demokracije, v katero deklarativno ne verjameta in ki v resnici »inhibira socialno evolucijo«, se dotaknila laži kot sredstva, s katerim svojo moč širijo mediji, in že smo bili pri populistih in demagogih, od tu pa je bil le korak do Marjana Šarca – sicer duhovitega fanta, ki se je »odpovedal humorju, da bi postal slaba šala na naših ekranih«.

Neymarja za premierja

Da se vračamo v obdobje, v katerem smo že bili, je ugotovil Šalehar. V srednjem veku smo se bali podobic hudiča na vitražih in je fajmošter svet razlagal v latinščini, da bi ga razumelo čim manj ljudi – podobno kot danes to počne Erika Štular (dopisnica RTV iz Bruslja; op. p.). Strinjala sta se, da je Slovenija tranzitna država, saj še begunci hodijo samo mimo, Šalehar pa je, ko smo bili že ravno pri migrantih, mimogrede okrcal še ego-šminkerske levičarje, ki so se postavili za Sirijca Ahmada, in dodal, da obstaja vsaj še dvanajst pomembnih stvari, ki bi morale ljudi vreči na noge – pri tem, da težave istospolnih partnerstev niso med njimi.

Spraševala sta se, kako naj bi kritična masa sploh prevrednotila vrednote in ali je v resnici ena od vrednot resnica. Tu se je Šalehar ogradil od Valenčičevega revolucionarnega naboja, »Vem, da bi ti kar vse požgal, ampak revolucija je v bistvu priložnost za nizkotneže. Tisti, ki jim je glavna faca Neymar, naenkrat rečejo, da jim je mar, in začnejo požigat. In koga potem izvolijo za predsednika vlade? Ja, Neymarja, kakopak!« je bil neustavljiv gost večera. »Potem pa pride možakar z brki in naenkrat začne ljudi z vlakom vozit na ravnice,« je nadaljeval in že smo bili le streljaj od partizanov in domobrancev, pri čemer je Valenčič vzrojil nad nezaslišanostjo, da je levica meni nič tebi nič dopustila, da so si pojem »domoljub« uzurpirali desničarji.

V iskanju odrešenikov

S skupnimi močmi sta prišla do ne preveč izvirnega zaključka, da se zgodovina ponavlja zato, ker se iz nje nič ne naučimo, in si za konec postavila vprašanje, kako v »družbi z decentralizirano oblastjo, na katero nimamo vpliva«, kot je Šalehar poimenoval trenutni družbenopolitični sistem, priti do cerebralnega napredka. Valenčič je menil, da bi bilo za voditelje treba postaviti znanstvenike, Šalehar pa bi ljudi, raje kot po genetiki, združeval po vonju mehčalca, ki ga uporabljajo.

Odkar obstaja človeška mizerija, iščemo odrešenike, smo slišali. Obiskanost pogovorov in predavanj filozofov, ki te dni oblegajo Ljubljano tudi zaradi Fabule, to tezo potrjuje. Lakota po duhovni hrani je ta čas tako velika, da obiskovalcev sredinega dogodka ni premamila niti bujta repa, ki se je kuhala v zgornji festivalni dvorani, marveč so raje prisluhnili odrešenikoma v kleti.