Ljubljansko ogledalo: Kako biti in (p)ostati samski

V valu sladkobnosti in poveličevanja partnerskih odnosov, ki je v tem tednu mezel z vseh strani, je bilo vabilo na pogovor o samskem življenju prav osvežilno. Kako je biti samski v svetu, obsedenem z odnosi, se je spraševala gruča mlajših odraslih, ki se je na Valentinov večer zbrala v Ziferblatu.

Ljubljanski lokal, v katerem ne plačuješ zapitka, pač pa čas, ki ga v njem preživiš, je v nekaj letih postal pravi hub za študentsko populacijo, ki nima težav s prvim tujim jezikom – angleščino. To je namreč uradni jezik pogovorov pod skupnim naslovom How To Be Human (Kako biti človek), ki jih je zasnoval angleški popotnik Tom Norman, ki se je pred nekaj leti ustalil v Ljubljani. Tema sredinega večera je menda po obisku zrušila vse rekorde; v domačno dnevno sobo lokala se je nagnetlo 35 ljudi, pretežno študentov iz Nemčije, Poljske, Češke, Turčije, Italije, Španije in Nizozemske ter dober ducat Slovencev. Na oko je povprečna starost kazala okoli 26 let, z izjemo nizozemskega gospoda, ki je debato popestril z dolgoletnimi izkušnjami. Dekleta so po številnosti prekašala fante za dobro deseterico. Seveda so bili vsi, z redkimi izjemami, samski.

Neupravičeno ožigosani

Demografska statistika ni nepomembna za temo, o kateri se je tisti večer razpravljalo. »Zakaj ste samski?« je Tom želel izvedeti takoj na začetku in zaradi formulacije vprašanja vzbudil takojšnje neodobravanje. »Zakaj je biti samski v današnji družbi tako čudno? Vprašal si tako, kot da bi bila samskost nekaj, česar se je treba hitro znebiti. Ne potrebujem boljše polovice, da bi se počutila celovito,« se je kar nekoliko razhudila Španka. Sestri iz Nemčije sta ugotavljali, da pravzaprav niti nista videti slabo in jima ne bi bilo težko najti fanta, a sta trenutno »single and happy« (samski in srečni). Nekaj navzočih je zvezo že pred leti prekinilo in priznalo, da jim solo življenje prinaša polno radosti. »V zadnjih petih letih sem potoval po svetu, bral, pisal, spoznaval ljudi in užival,« je povedal starejši Nizozemec.

»Že, ampak vse to je bolje početi v paru,« si je med valom poveličevanja samskosti upal pripomniti fant in se takoj zavedel, da je na spolzkem terenu. Ker sta se s punco spoznala ravno na dogodkih v Ziferblatu, mu je bilo pol oproščeno. Debata se je nadaljevala mimo njegove pripombe. »Ljudje danes ne znajo biti sami s seboj in se imeti fino,« je rekla Slovenka, »uživam s prijatelji in sem glede partnerjev izbirčna. Ne splača se vlagati v odnos, če vnaprej veš, da s tem človekom ne boš več kot tri mesece.« Da je odvisno, kaj iščeš, so ji odgovarjali eni, da ni ene ljubezni, ampak jih je več v različnih obdobjih v življenju, so se strinjali drugi. V svetu s tako pestro ponudbo je težko najti svojega Enega (The One). »Odnosi z ljudmi oblikujejo identiteto. Danes lahko navežeš stik s komerkoli, ti odnosi so zato mnogovrstni in kompleksni, posledično je taka tudi tvoja identiteta. Težko je zadostiti vsem kriterijem, doživeti vse, kar se ti ponuja, v enem,« je o monogamiji podvomila Hrvatica.

Izbira ali strah

Je odločitev za samsko življenje izbira ali (ne)srečno naključje, je bilo vprašanje, o katerem je bilo treba premisliti. Gotovo je velikokrat posledica strahu – pred bolečino, ponovnim razočaranjem, navezanostjo, celo odvisnostjo od drugega. Včasih gre preprosto za revolt proti pritiskom družbe, ki favorizira dvojino. Odgovor na vprašanje, v kolikšni meri gre za pritisk od zunaj in v kolikšni prihaja ta od znotraj ter kako težko se mu je upreti, pa prehaja že na področje razlik med spoloma, so v polčasu sklenili debaterji.