Ljubljansko ogledalo: Kje so ga žurali naši pradedki? Po kavarnah!

V Ogledalovi ponudbi družabnega življenja bodo po novem tudi skoki v preteklost ljubljanskega meščanstva.

Objavljeno
07. september 2012 22.29
Nina Krajčinović, Ljubljana
Nina Krajčinović, Ljubljana
Ljubljana – V Ogledalovi ponudbi družabnega življenja bodo po novem tudi skoki v preteklost ljubljanskega meščanstva, ulic, trgov in podobnih mestnih zbirališč, ki so tako ali drugače krojila sceno v prestolnico. Tokrat smo se vrgli v raziskovanje navad pri obiskovanju lokalov, ki je glavni »hobi« ljubljanskih glav že od konca 19. stoletja.

Zahajanje v gostilne in kavarne, nekoč krčme in vinotoče, je še danes jako utečena navada Ljubljančanov. Dobivamo se povsod, kjer je le na voljo točilni pult in vsaj kakšna kaplja česarkoli že. Danes po lokalih ožjega in širšega mestnega središča prav tako ni nič čudnega, če za glasbeno spremljavo druženja skrbijo (večinoma) lokalni didžeji, ki, nekateri po gramofonu, drugi spet z modernejšimi nosilci zvoka, med ljudi širijo godbo z vseh vetrov.

Ena gostilna na 183 prebivalcev

Proti koncu 19. stoletja, le nekaj let pred rušilnim potresom, je bilo v Ljubljani 173 krčem in vinotočev ter 14 kavarn, kotlina je takrat štela 24 tisoč prebivalcev. Po prvi svetovni vojni pa je bilo gostiln in kavarn že skoraj tristo, in čeprav je medtem število prebivalstva naraslo na 53 tisoč, to pomeni, da je na eno gostilno prišlo 183 ljubljanskih glav. Ni slabo. Ogledalo je sicer poskušalo izbrskati, koliko tovrstnih zbirališč in gostinskih ponudnikov je v mestu danes, a je naletelo na oviro. Videti je, da niti občina niti upravna enota teh podatkov nimata oziroma so raztreseni vsepovsod. A to je že tema za kakšen drug članek.

Pred več kot stotimi leti je v ljubljanske kavarne, tako kot danes, zahajal bolj ali manj redno skoraj vsak. Damjan Ovsec v svoji knjigi Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne piše, da so pred prvo svetovno vojno moški vsak dan v kavarno hodili okrog šestih popoldne, seveda samo določen sloj, predvsem lastniki, »kajti ostali so imeli do sedmih ali pol osmih službo«. No, tam so se srečali s prijatelji in ostali do večerje.

V kavarni so brali časopise, naročilo pijače ob tovrstnem početju pa ni bilo obvezno. Lahko so torej le sedeli, prebirali tisti čas najbolj priljubljene časopise, kot Wiener Journal, pa Die Neue Freie Presse in Der Welt Spiegel, ter uživali v svežih novicah. Glavna trafika, ki je mesto oskrbovala s časopisi, je stala na današnji Slovenski cesti, včasih Titovi, v tistih časih pa Šelenburgovi ulici, ena najbolj obiskanih kavarn pa je bila Evropa.

Biljard, balinanje in kegljanje kot meščanske igre

Na začetku 18. stoletja se je v mestu pojavil tudi biljard, ki so ga igrali v Balovžu. In že smo pri novi zanimivosti: ulico, v kateri je stal Balovž, so ravno zaradi te priljubljene igre poimenovali kar Igriška. To ime ulica v neposredni bližini Slovenske ceste nosi še danes. Od tam se je biljard razširil v druge mestne kavarne, kmalu pa sta se mu pridružili še kegljanje in balinanje, ki sta bili, tako Ovsec, »popolnoma meščanski igri«. Tudi okus za kavo, ki so jo pili naši meščanski predniki, je očitno ostal enak. V kavarnah so navadno naročali predvsem belo in črno kavo in pa kapučino.

Primat med kavarnami je leta 1898 Evropi prevzela Narodna kavarna, ki je stala poleg Kazine. »Bila je najlepša kavarna v Ljubljani in Slovenci iz vseh krajev domovine so množično prihajali na ogled,« piše v analih zgodovine. Izredno priljubljeni so bili še Union, takrat najmodernejši hotel s kavarno in restavracijo, pa kavarne Emona, Merkur, Štrukelj in Slon.

V mestu je danes le še peščica kavarn, primat imajo večji in manjši lokali, večinoma tisti, ki stojijo na tako imenovani promenadi v neposredni bližini Ljubljanice. Vsaj ta, vsem vidni primat. Se pa na vsakem malce bolj oddaljenem vogalu mestnega središča najde kakšen lokal, kjer Ljubljančani živijo svoj, vzporedni družabni svet, s svojimi zabavami, after partiji in ljubezenskimi zgodbami. Mesto diha družabno življenje in družabno življenje diha mesto. Že (vsaj) sto let.