Tiskane izdaje
Kaj je razlika med uspešnim športnikom in kavčkrompirjem, torej lenuhom? Volja do življenja, jasno postavljeni cilji, disciplina, so se vrstili odgovori skupine mladih, zbranih v lokalu Ziferblat. Za debato o motivaciji si ne bi mogli izbrati boljšega časa, kot je začetek januarja, ko so novoletne zaobljube na največji preizkušnji.
»Je motivacija nekaj zunanjega ali notranjega?« je dalje drezal Tom Norman, gostitelj večera, Anglež, ki se je v Ljubljano zaljubil na prvi pogled. Iz bančništva je odšel po svetu, napisal knjigo o potovanjih in padel v ustvarjalno krizo. Se pobral, preselil v Ljubljano in začel pisati blog z naslovom Kava in radovednost (www.coffeeandcuriosity.co). Spoznal je, da ga najbolj od vsega zanimajo ljudje. Kako živijo, kako ljubijo, kako uživajo, kako ustvarjajo, kako občutijo krivdo, razočaranje, srečo, kako se motivirajo, ko jih nič več ne gane ... Zato je pred kratkim začel serijo pogovorov z nadnaslovom Kako biti človek. Spletne objave je preselil na živo platformo – v Ziferblat, lokal, kjer množica mladih produktivno zapravlja čas. Nekoč, upa, bo svojo poljudno raziskavo strnil v nov knjižni zapis.
Starši imajo radi Ziferblat
Njegova redna tematska pogovorna srečanja so se v Ziferblatu precej dobro prijela. Na četrtkov večer se je, še preden je beseda dobro stekla, v javno dnevno sobo v Vegovi ulici, s pianinom in gramofonom ob steni ter starinskim pisalnim strojem na mizi in občutljivim benjaminom v kotu, zateklo 25 duš. V večini ne starejših od 25 let, pretežno Slovencev in zavidljivo število tujcev, študentov erasmusa, ki so se razveselili dogodka v angleščini. Drugim je prišla prav vaja iz konverzacije v prvem tujem jeziku in so v njem navdušeno artikulirali svoje pomisleke. Nekatere med njimi so pospremili starši in se tudi sami dejavno udeležili debate. Maša Pavoković, vodja lokala, je povedala, da starši radi pustijo mlajše mladostnike posedati v Ziferblatu, ker jim vzbuja občutek varnosti. V njem namreč ne strežejo alkohola. Pravzaprav ne strežejo ničesar, obiskovalci plačujejo čas, ki ga tam preživijo, lahko pa si v samopostrežnem kotičku nalijejo kave, čaja, soka ali vzamejo kakšen piškot. V teoriji bi lahko alkohol prinesli s sabo, saj ni izrecno prepovedan, a tega nihče ne stori, pod čudežnim (v tem primeru pozitivnim) vplivom okolice, ki raje trezno preživlja prosti čas.
Tako se je v Ziferblatu izoblikovala zanimiva umirjena in precej ustvarjalna skupnost, ki se je na četrtkov večer v krogu posedla po perzijski preprogi, da bi svoje poraze, strahove, dvome in uspehe, ki jih najbrž ne zaupa ne staršem ne prijateljem, kaj šele terapevtu, brez predsodkov delila s popolnimi neznanci. Smo pač v takih časih, ko je samoumevnost stalne zaposlitve nekakšna nelogična pravljica iz davnine in si morajo mladi (pa tudi ne več tako mladi) sami izmišljati nove poklice, zaposlitve in načine preživljanja prostega časa.
Hvala za odrešenika
Tovrstni novodobni socialni eksperimenti v funkciji povezovanja fragmentiranega družbenega tkiva, ki jih je Ljubljansko ogledalo že zrcalilo, lahko dobijo precej bizarne zasuke – odvisno od konfiguracije govorcev. A tokratna je bila precej obetavna in takoj je zrak preplavila nežna zaupljivost in mladostniško naivna vznesenost. Kajti sharing is caring (deliti pomeni skrbeti), bi rekel Tom. Pa naj gre za »sladke brige«, kako najti motivacijo za telovadbo, bolj resne teme, kako se postaviti na noge po neuspehu, ali tiste nekoliko skrb vzbujajoče misli, zakaj sploh zjutraj vstati – ki morda kličejo po bolj profesionalni obravnavi.
Preden bi se večer utegnil končati v skrbeh, se je kot deus ex machina na prizorišče spustil Rok Capuder, profesor, fizik, motivator, vse v eni osebi, in navzoče nalezel s svojo slo po življenju. Z dedukcijsko metodo je iz vseh svojih hobijev in talentov razbral svoj vocatio. Potem ko je z očetom v krušni peči pekel kruh, izdeloval in prodajal loke, vodil tečaj preživetja v naravi in iz firbca razstavil nebroj gospodinjskih aparatov in strojev, ga je prevzela strast do poučevanja mladih. To je nekaj let počel na viški gimnaziji, kjer je učil fiziko, vmes pa zasnoval Zavod 404 – mladinski tehnološki center, ki je postal mednarodno uspešen. Priznal je, da sta najboljša motivacija za učence motiviran učitelj in volja do eksperimentiranja. No, slednje prisotnim, po navdušenju sodeč, še zlepa ne bo zmanjkalo.
