Tiskane izdaje
Ljubljana – Danes elitna stanovanjska soseska na južnem robu glavnega mesta, ki jo imajo nekateri pogosto v zobeh, je nekoč predstavljala alternativo blokovski gradnji in je tako uresničila sen mnogih, da bi blizu središča mesta živeli v hiši z vrtom.
»Je kdo iz Murgel?« je 15 zbranih, ki so se v sredo odzvali vabilu Muzeja za arhitekturo in oblikovanje na sprehod po soseski, vprašala tistega dne njihova vodička Martina Malešič z oddelka za umetnostno zgodovino ljubljanske filozofske fakultete. Prikimali so trije. Ob vprašanju, iz katerega dela soseske prihajajo, se je pokazalo, da vsak iz drugega. Soseska je nastajala v različnih časovnih obdobjih; danes tam poteka četrta faza gradnje.
Pohod po soseski, ki zdaj šteje okoli osemsto hiš, se je začel – na začetku; med prvimi montažnimi lesenimi hišami, ki so posejane za današnjo trgovino z živili ob Cesti v Mestni log. Vse naslednje faze gradnje so že vključevale zidane hiše. Naselje je tako razdeljeno na posamezne kareje, v vsakem od njih je okoli 35 hiš. Delijo jih ceste, medtem ko ozke poti med vrstnimi hišami niso dostopne z avtomobilom. Tako po besedah Malešičeve v notranjosti ni hrupa, kar daje občutek varnosti.
Družbeno organizirana gradnja
Avtorja arhitekture in urbanizma Murgel sta Marta in France Ivanšek, ki sta projekt poimenovala Hrast in z njim leta 1965 zmagala na natečaju, pozneje, leta 1973, pa za zasnovo prejela tudi Plečnikovo nagrado. Pri tem je po besedah Malešičeve pomembno vlogo odigrala njuna švedska izkušnja glede gradnje stanovanjskih sosesk kot samozadostnih; vzporedno z gradnjo stanovanj so gradili tudi objekte z družbenimi vsebinami in trgovsko-servisnimi storitvami ter urejali odprte prostore. Murgle imajo vse elemente takšne soseske, je pojasnjevala umetnostna zgodovinarka, ki se ukvarja s slovensko stanovanjsko kulturo in predvsem stanovanjsko gradnjo v času socializma.
Večja stanovanjska naselja so v Sloveniji, zaradi največje gostote predvsem v Ljubljani, začeli graditi prav v šestdesetih, ko je bil sprejet zakon o tretji nacionalizaciji. V glavnem mestu je družbeno organizirana gradnja doživela razmah po letu 1965, ko je bil sprejet generalni urbanistični načrt. Tako so vpeljali koncept stanovanjske soseske in bolj kompleksne načine zazidave, ki so po eni strani v mesto vnesli bolj organizirano grajene stanovanjske predele, po drugi strani pa s tem poudarili intimo in hkrati pripadnost določenemu delu naselja.
Drugačen način bivanja
Ivanškova sta po prihodu iz Stockholma v okviru programa za izboljšanje splošne kakovosti bivanja v Sloveniji izvedla več poizvedb med prebivalci in izsledki so med drugim pokazali, da si večina želi živeti v hiši z vrtom. Tako sta pri zasnovi Murgel upoštevala željo ljudi in hkrati zadostila pogoju ekonomičnosti. »Soseska je pomenila alternativo tistemu, kar se je takrat gradilo,« je medtem ko se je skupina razgledovala med tamkajšnjimi nizkimi enostanovanjskimi hišami, opozorila raziskovalka.
Z gradnjo večjih stanovanjskih sosesk v Ljubljani, kot so bile Ruski car, BS3 in šišenska soseska, je tako na južnem robu mesta v 60. letih nastajalo naselje, ki je ponudilo drugačen način bivanja. V nasprotju s prevladujočo visoko gradnjo stanovanjskih blokov, stolpnic in stihijske gradnje hiš so pri gradnji naselja na barjanskih tleh sledili načelu pritličnih hiš z vrtom v zgoščeni zazidavi. Pred svetovnim prvenstvom v namiznem tenisu, ki je bilo leta 1965 v Hali Tivoli, je bilo celo slišati pozive, da bi sosesko uporabili kot olimpijsko vas, a sta arhitekta protestirala in se to ni zgodilo.
Nič elitnega
Murgle so danes zaščitene kot primer naselbinske dediščine, kar pa prebivalcem, kot so opozorili, povzroča težave, saj so posegi v objekte in prostor omejeni. V enem od načrtov je menda med drugim zapisano, da se dreves, ki motijo, ne sme posekati, ampak je treba poklicati projektanta. Stanovalci so se med sprehodom potožili tudi nad statusno neurejenostjo soseske; čeprav naj bi bila urejena kot blok, ni tako, saj nimajo upravnika. Tako je urejanje prostora med hišami prepuščeno njim samim.
In čeprav so v Murglah cene nepremičnin, ki merijo od 65 do okoli 130 kvadratnih metrov, danes med višjimi v prestolnici, nekoč ni bilo tako. »Soseska ni bila mišljena kot elitna, ampak naj bi imela isto ceno stanovanj kot v blokih, zato je vključevala skromno, racionalno zasnovo samih hiš,« je razložila Malešičeva.
Po njenem je naselje danes »prisotno v javnosti in zavesti ljudi«, a se ga povezuje zgolj s politiki, ki tam živijo, ali korupcijskimi škandali, medtem ko se veliko manj govori o tamkajšnji bivanjski kulturi – tudi kot primeru izjemne povojne stanovanjske gradnje v Sloveniji. In prav to predstavljajo skozi muzejski projekt Arhitektura v živo, v okviru katerega letos organizirajo vodene sprehode po različnih stanovanjskih soseskah v mestu, kot je bil sredin.
