Ljubljansko ogledalo: »Na začetku sem se pisanja loteval nepremišljeno«

Ljubljana – Mini teater, ki se skriva v eni najlepših ljubljanskih ulic, je na topel torkov večer postregel s še enim od svojih mini pogovorov, ki v resnici niso niti približno majhni. Tokrat so v goste povabili Gorana Vojnovića, z njim pa so se pogovarjale študentke primerjalne književnosti na filozofski fakulteti.

Ob zvokih bosanske skupine Dubioza kolektiv smo se obiskovalci večera posedli v prijetni dvorani Mini teatra, kmalu zatem so štiri stole na odru zasedli Vojnović in njegove izpraševalke.

Da je glasbo Dubioza kolektiva kot podlago dobrodošlice izbral zaradi trenutnih razmer v Bosni in Hercegovini, je povedal pisatelj in režiser, da gre za glasnike sprememb v mišljenju in družbenem razpoloženju v njihovi državi, da se dva komada skupine pojavita tudi v filmu Čefurji raus in ... da je to pač odličen bend, je še razložil svojo izbiro.

O hormonski poeziji

Mini večeri temeljijo na igri resnica ali izziv, pa so na začetku razložila dekleta, zato so Vojnoviću kaj hitro v roke potisnile kamero in ga v zakulisje, tako imenovano »spovednico književnikov«, poslale posnet svojo izpoved, ki smo si jo vsi skupaj ogledali na koncu večera.

Medtem so predstavile gosta, pisatelja, dvakratnega prejemnika kresnika, za literarni deli Čefurji raus in Jugoslavija, moja dežela, režiserja (Piran, Pirano, Čefurji raus) in publicista. Za dodatek pa so prebrale še pesem iz njegove pesniške zbirke Lep je ta svet, ki jo je izdal v četrtem letniku gimnazije.

Ko se je Vojnović vrnil na oder, se je začudil, da so se sploh odločile prebirati njegovo poezijo (»to je bolj hormonska poezija,« je bil iskren), povedal pa je tudi, da razen rojstnodnevnih verzov na brezštevilnih čestitkah za sorodnike in prijatelje (»kdo drug naj bi pisal čestitke za rojstni dan, ko pa imamo v družini človeka, ki je izdal pesniško zbirko,« je razložil logično izbiro svojih domačih) ni od srednje šole napisal nobenega verza več.

Eden od zanimivih trenutkov je bilo naštevanje, kaj je bilo boljše v Jugoslaviji (»zagotovo smo imeli boljši 'paradajz', boljša je bila glasba Johnnyja Štulića, imeli smo več morja, več otokov, večji kulturni prostor, pa tudi olimpijske igre so bile boljše«) in kaj je po njegovem boljše danes v Sloveniji (»odprte meje, boljše ceste, telefonske povezave, kulinarična ponudba v Ljubljani in kava«).

Potem je beseda tekla o tem, kaj je zanj zabava (»starejši si, širši je ta pojem«), o olimpijskih igrah (»tudi če se jih odločiš bojkotirati, tega nihče ne opazi«), o tem, kdo je čefur (»čefursko subkulturo so okupirali mladi Slovenci«), in pa seveda o obeh knjigah, ki sta prišli izpod njegovega peresa.

In nepremišljenem pisanju

Ob koncu večera smo si na velikem platnu ogledali Vojnovićevo nekajminutno izpoved iz spovednice književnikov. Ogledalo je najbolj presenetilo njegovo priznanje, da se je pisanja na začetku loteval precej nepremišljeno. Na odru je potem razložil, da ima danes seveda drugačen pristop, res pa je, da je zato vse skupaj zanj tudi težje: »Družil sem se z ljudmi, ki se ukvarjajo samo s tem, ki pisanju posvečajo svoje življenje, sam pa nikoli prej nisem razmišljal o strukturi književnosti, sami literaturi. No, drugi roman je nastajal veliko bolj premišljeno.«

Gost večera je poslušalstvu še zaupal, da ima ponavadi zgradbo zgodbe, pot svojih junakov in njihove značajske lastnosti že v glavi, preden se spravi za računalnik. »Ne predstavljam si, da bi se usedel za tipkovnico in kar začel pisati. Utegne se zgoditi, da se ti po desetih straneh ustavi, da ne prideš nikamor, in tako gre lahko v nič nekaj dni dela.«

Še en prijeten večer v Mini teatru torej. Koga bodo na pogovor v Križevniški ulici povabili v marcu, prireditelji niso povedali, bo pa zagotovo zanimivo.