Ljubljansko ogledalo: Nova igrala za spodbujanje gibanja in domišljije

Mesto je bogatejše za novo igralno pot, ki temelji na gozdni pedagogiki.

Objavljeno
23. junij 2014 12.03
Posodobljeno
23. junij 2014 15.00
Otroško igrišče
Nina Krajčinović, Ljubljana
Nina Krajčinović, Ljubljana
Ljubljana – Tisti malo starejši meščani se še spomnijo skakalnice, ki je ob Vodnikovi cesti v Šiški delovala med letoma 1955 in 1961. Od četrtka je čas za nove spomine novih generacij. Prav tam so namreč odprli igralno pot, urejeno v skladu z gozdno pedagogiko.

Vse skupaj se je začelo z idejo, ki jo je na ljubljansko občino prinesla Špela Klofutar iz Zavoda za izobraževanje in svetovanje Špelinice. V prejšnjem življenju magistra biokemije, od nekdaj tabornica, v zadnjem času pa med drugim aktivna voditeljica gozdnih uric pri Špelinicah.

Že nekaj časa je razmišljala, da bi tudi ljubljanski otroci lahko imeli nekakšno igralno pot, ki bi temeljila na gozdni pedagogiki, kakršna je že uveljavljena v Skandinaviji, Avstriji, Nemčiji in Veliki Britaniji. »Za otroke zgolj hoja po gozdu ni tako zanimiva kot za nas starejše, zanje je vse skupaj bolj dolgočasno,« o samih začetkih ideje razlaga Klofutarjeva.

Ker tudi otroci pri gibanju potrebujejo spodbudo, je z idejo o igralni poti, kakršne pri nas še ne poznamo, šla na občino in tam so ji obljubili, da jo pokličejo, ko in če dobijo prostor. In so tudi jo.

Spodbuda za otroško gibanje

Prostor so našli tam, kjer je nekoč stala skakalnica, idejno zasnovo projekta igralne poti pa je Klofutarjeva zaupala hčeri Ani, študentki četrtega letnika fakultete za arhitekturo.

Iz prvotne ideje, ki je vsebovala misel, da bi na prostoru pod Šišenskim hribom v sklopu igrišča naredili ogromna bivališča za živali (gnezdo, mravljišče), je razvila mnenje, da »otroci v resnici ne potrebujejo dejanskih ponazoritev, saj so domišljijsko veliko bolj dovzetni in kreativni kot odrasli«. Če jim torej ponudiš hlod, bodo sami brez težav določili, kaj vse bi ta lahko predstavljal. »Lahko je stol, kuhalnik, štedilnik ...« razmišlja mlada arhitektka. Ideje o tem, kakšna igrala postaviti na igralno pot, je torej črpala iz te misli, ves čas pa je razmišljala tudi, kako otroke spodbuditi h gibanju.

»Želela sem, da bi se otroci več gibali, izhajala pa sem iz osnovne ideje gozdne pedagogike. V gozdu so postaje postavljene na sto metrov, tako se otrok raje premika od točke A do točke B, tudi tukaj je gibanja in igre od ene do druge postaje več.«

Igralna pot, ki so jo v četrtek opoldne med prvimi preizkusili otroci iz bližnjega vrtca Hansa Christiana Andersena, tako ni urejena po dogovorjenih pravilih, ampak otrokom omogoča, da sami izbirajo pot, po kateri se bodo premikali.

Naravni teren ob robu gozda jim daje še dodatno možnost, da se prilagajajo koreninam in vzpetinam. Poleg trdnjav in šotorov, ki so vsi po vrsti iz naravnih materialov – hlode je priskrbel Štefan Čebašek z ekološke kmetije Pr Črnet, leske pa je iz svojega gozda pri Vrhniki ponudila Otilija Dolinar – je izredno zanimiv tudi predel, znan kot Vodnikova luža.

Naročniki so otroci

Tam je po novem razprostrta množica večjih in manjših kamnov, iz katere kukajo lični hlodi različnih velikosti. »Tu je že od nekdaj močvirnato območje, ki so ga že utrjevali. Ko smo kopali, je bilo spodaj res veliko kamnov. In da bi sanirali lužo, ki tam nastane ob krajših in daljših deževnih obdobjih smo pripeljali (večino) savskega kamna, hkrati pa postavili hlode, po katerih otroci lahko skačejo in ta del igrišča izkoristijo tudi, kadar bo tam luža. A tudi kadar je ni, so ti kamni zanimivi za igranje,« razloži Ana Klofutar.

Pri postavitvi in gradnji igralne poti, ki je trajala približno mesec dni, so poleg matere in hčere Klofutar sodelovali še Miran Pešić Pešo, rokodelec, ki ima svojo delavnico na Metelkovi, pa Otilija Dolinar in Lotos Vincenc Šparovec.

»To je pri nas nov koncept, na tem se bo lahko naprej gradilo, predvsem pa bomo lahko videli, kaj imajo otroci še posebno radi in česa morda nismo predvideli,« se nadaljevanja zgodbe veseli Ana Klofutar.

Še najbolj pa jo veseli, da so zadovoljni otroci: »Ko prideš iz arhitekture, imaš občutek, da mora biti vse pravilno, strukturirano in zasnovano v okviru določenih konceptov. Ampak tukaj so dejanski naročniki otroci, oni pa na primer ne vidijo, da so ta igrala iz drugačnih materialov kot tista tamle. Vsako ima svoj potencial, ki ga izkoristijo, predvsem pa se ne ozirajo na pravila. Ko sem videla te otroke, sem se nehala obremenjevati, vedela sem, da bo vsakič samo še bolje.«