Ljubljansko ogledalo: »Jok brate, odpade!«

Ljubljana – Ogledalo je lovilo še zadnje trenutke četrtkovega jasnega neba, preden so se uresničile napovedi vremenoslovcev in se je utrgal oblak. Na hitro je začutilo utrip Noči v Stari Ljubljani in jo peš mahnilo na Grad.

Tam je Šodr teater v sklopu Komedije pod zvezdami na ogled postavil predstavo To so gadi, ki je sicer premiero doživela že marca lani. Na grajskem dvorišču pa zato ni bilo nič manj ljudi. Če bi pretiravali, bi lahko rekli, da se jih je kar trlo. No, iskreno pa lahko povemo, da je bil zaseden vsak od belih plastičnih stolov in še kakšna miza grajskega lokala in restavracije. Na Ljubljanski grad sicer vodi skoraj toliko poti kot v Rim. Precej kolikor toliko pražnje oblečenih nostalgikov je, tako kakor Ogledalo, na ogled predstave, ki je nastala po zgodbi istoimenskega filma, prisopihalo kar peš. Morda se niso hoteli ukvarjati s parkiranjem, ki na Gradu, roko na srce, ni ravno prijazno do obiskovalcev, morda je šlo le za prijeten večerni sprehod. Nekaj, predvidevamo, se jih je odpravilo z vzpenjačo, spet drugi so se na grič zapeljali s svojim avtomobilom in potem, smo opazili ob prihodu, varnostnika, ki jim ni dovolil na parkirišče pred vhodom, milo prosili, ali res ni prostora vsaj še za njihovega jeklenega konjička.

»Jok brate, odpade!«

Kakorkoli že, večer je bil prijeten, noč jasna, oder pripravljen, igralci pa tudi. Ogledalo je imelo le še čas pozdraviti fante iz ljubljanske skupine Srečna mladina, ki predstavi dajejo ritem v živo, in že se je začelo. Nostalgični spomini na film iz leta 1977, ki si ga je najverjetneje ogledal sleherni Slovenec, so nemudoma privreli na dan. »To so gadi!« so se nad petimi brati, ki so zamenjali že dvanajst gospodinj, razburjali sosedje Štebetovih v prvem prizoru. Kaj kmalu je tudi gospodinja Rozi prvič od mnogokrat spakirala tisto svojo rožo, ogledalo in kovček ter družino zapustila. Pa se spet vrnila. In že spet odšla, a se v pogovoru s sosedo spomnila, da mora po najmlajšega Mukija v šolo, saj veste, »je tak promet!«.

Prijeten smeh je odmeval v zavetju grajskega dvorišča, pod budnim očesom grajskega stolpa, lepo je bilo zgodbo, ki jo pozna vsakdo od nas, videti tudi na odru, uprizorjeno v retro maniri. Garderoba, jezik in celo frizure so bile kot iz časa, v katerem je nastajal film. Skoraj se je zdelo, da tisti »jok brate, odpade!« res prihaja iz ust igralke Milade Kalezić, ki je v filmu igrala Meri, pa da bo zdaj zdaj na oder stopil mladi, še črnolasi Boris Cavazza.

Po predstavi, ki je trajala skoraj toliko kot film – uro in pol – je sledil gromek aplavz, in ravno ko je Ogledalo pomislilo na to, je ena od gledalk v bližini svoji prijateljici na glas rekla: »Ta film je bil res top!«

Noči v Stari Ljubljani in harmonika

Ob vznožju grajskega hriba, ob Ljubljanici se je hkrati dogajal prvi večer Noči v Stari Ljubljani. Na Šuštarskem mostu je dišalo po »čevapih« in koruzi, v bližini je odmeval etno jazz koncert, na Dvornem trgu pa je harmoniko, ki je tudi rdeča nit festivala, raztegoval Martin Težak. Slaba vremenska napoved, ki je svarila pred deževnim koncem tedna, je torej Ljubljančane zadnji suhi večer le zvabila v nedrje mestnih ulic.