Ljubljansko ogledalo: Po mleko na grajski hrib in na špricer na Špico

Ljubljana – Z živahno reminiscenco režiserja Iztoka Toryja se je končala peta sezona pogovorov z znanimi Ljubljančani Moje ulice. Njegova soseska so Prule. Že od leta 1947. Tri dni po rojstvu v ljubljanski porodnišnici so ga prinesli v okroglo hišo v ulici Privoz in tam je ostal do danes. Njegova hiša še danes velja za arhitekturno rariteto, saj v stanovanjih ni niti enega pravega kota.

Avtorice projekta Moje ulice Tina Popovič, Špela Frlic in Katja Preša z Inštituta za neprofitno komunikacijo Divja misel, so spomine meščanov na nekdanje življenje v Ljubljani začele zbirati leta 2010 in do danes izvedle okoli petdeset javnih pogovorov. Njihova akcija je nekaj časa odmevala tudi po etru kot oddaja na Radiu Študent. V galeriji Vžigalica pa so pred leti spomine strnile v razstavo, ki so jo obiskovalci lahko dopolnjevali z novimi fotografijami in zgodbami. Maja so niz pogovorov v sodelovanju z Mestnim muzejem nadaljevali v svojem novem začasnem bivališču na Vodnikovi domačiji, ki jo je Divja misel od MOL prevzela v upravljanje.

Mladost norost

Gost tega tedna je svojo sosesko, ujeto med Ljubljanskim gradom, Golovcem in Ljubljanico, kot se spodobi, osvetlil s socialno-zgodovinsko-kulturnega vidika. Življenje na Prulah, ko še ni bilo predora in gradbene jame ob Karlovški cesti (da, ta ni tam od nekdaj!), pa zabelil še z zabavnimi anekdotami iz svojih mladih dni. Generacija po vojni je bila številčna in nadobudna. Močna in zdrava menda tudi zaradi zaužitega sadja, saj je znala prav gverilsko načrtovati rabutarske pohode po bujnih prulskih vrtovih, ki so jih očitno ne prav učinkovito stražili psi čuvaji. Makadamske ulice na Prulah so veljale za predmestje strogega centra, le lučaj od grajskega griča, kamor se je s kanglicami hodilo na kmetijo po sveže mleko, nasproti sedanjega vhoda v predor pa po kruh. Na bližnjem Golovcu borovnic, ki so rasle v izobilju, ni bilo treba rabutati. Vsi modri okoli ust so se otroci spustili do Ljubljanice in se v vročih julijskih dneh hladili na Špici. Po dolgem in počez so strugo preplavali le najdrznejši, saj je Ljubljanica s svojimi 16 stopinjami Celzija, zagotavljala konkretno ohladitev. Na reki so takrat še bili tradicionalni čolnarski spopadi v pravem viteškem slogu. Kdor se je obdržal na svojem čolnu si je prislužil petdeset litrov vina in pršut.

Špica je tudi v poznejših letih Prulčanom pomenila pomembno središče družbenega dogajanja. »Najlepše sobivanje in medgeneracijsko mešanje v urbani entiteti,« je druženje v improviziranem proletarskem bifeju, ki si ga je delno lastil balinarski klub, delno društvo upokojencev, opisal Iztok Tory. Umetniški in intelektualni razvrat, ki se je tam dogajal, se po osamosvojitvi države ni več spodobil in črno gradnjo, ki je nastala kot podaljšek barake za gradbene delavce, so v devetdesetih letih vestni mestni veljaki dali porušiti.

Depandansa Špice

Druga znamenitost soseske je bila gotovo tudi gostinska šola s pripadajočo gostilno Urška, kamor je s svojo družino menda rad zahajal tudi Kardelj. A mlade fante so bolj kot politika zanimala dekleta, ki so med šolanjem za gostinke, stanovala v bližnji Prijateljevi ulici, kjer je zdaj Mercator. Ko so tam postavili trgovino (prej je bila na mestu Turške restavracije) in bife je ta postal nekakšna depandansa upokojenskega dela s Špice, ki se je utrujena od nakupovanja tam vsak dan sestala ob kozarčku.

Prav Iztok Tory je zaslužen za to, da sosednje dvorane, v katerih zdaj deluje Plesni teater Ljubljana, po osamosvojitvi niso oddali podjetnikom za skladišča in mu jo je kot predsedniku krajevne skupnosti uspelo »zaseči« za kulturne namene. Od organiziranih kulturniških srečanj (tradicijo nekako zdaj nadaljuje bar Prulček s svojim živim glasbenim programom) se je dolgo uspelo obdržati le tematskim novinarskim srečanjem, na katerih so zbrani pretresali pereče svetovno dogajanje. Svojo umetniško in kritično izraznost pa je Tory s svojimi kolegi nato nadaljeval na drugem bregu, kjer se je po krajšem preseljevanju ustalilo gledališče Glej.