Tiskane izdaje
Pretekli ponedeljek se je zdelo, kot bi se pisalo leto 2012. Malo zato, ker je v zraku ponovno zavel revolucionarni duh ljudskega nezadovoljstva, malo pa zato, ker nas je množica dogodkov z živo glasbo spomnila na zlate čase jam sessionov v Ljubljani.
Takrat, pred šestimi leti, smo Ljubljančani tako rekoč vsak večer lahko prisluhnili živi glasbi, ki je vznikala v različnih lokalih po mestu. To je bilo obdobje, ko se je s študija v tujini vračala generacija jazzovskih glasbenikov in v domačem okolju pogrešila druženje in skupno igranje. Zato se je doma spet povezala in ustvarila brstečo sceno.
Dobro študijsko obdobje pozneje se situacija očitno ponavlja. Srednješolci z ljubljanskega konservatorija za glasbo, ki so se tedaj še bolj sramežljivo udeleževali jam sessionov, so se zdaj bolj samozavestni vrnili s konservatorijev v tujini in prevzeli iniciativo od starejših glasbenih kolegov. Med njimi je tudi Rok Zalokar, pianist, ki je prejšnje poletje doštudiral klavir na rotterdamski umetniški univerzi Codarts in se vrnil poln ustvarjalnega zanosa.
»Scena v tujini je podobna kot tukaj, ni preveč povezana. Na eni strani je veliko študentov glasbe, na drugi pa veliko uveljavljenih profesionalnih glasbenikov, ki kariero gradijo v popu in jazzu. Močna je tudi scena skrajnih eksperimentalistov. Četudi se med sabo poznajo, redko igrajo skupaj na jam sessionih. V Ljubljani sem opazil podobno situacijo,« pripoveduje Zalokar, ki je pred dobrim mesecem obudil serijo glasbenih druženj v Kinu Šiška. V Šiški so pred leti na pobudo trobentača Igorja Matkovića že živeli ponedeljkovi jazz in pingpong sessioni, potem pa je v šišenski kavarni nekaj časa vladala tišina. Zalokar je obnovil stike z glasbeno skupnostjo in še posebej tistim, ki ustvarjajo na polju improvizacije, ponudil priložnost za skupno muziciranje.
Na Impronedeljkih, kot je poimenoval druženje, ki poteka dvakrat na mesec, glasbeniki nimajo vnaprej določenega koncepta. Tudi ne preigravajo jazzovskih standardov. Zberejo se v ad hoc zasedbe, ki včasih ponudijo prav zanimive inštrumentalne kombinacije – recimo skupino treh bobnarjev (Drašler, Krajnčan, Stanić), ki je nastala na enem od prejšnjih srečanj. Čeprav brez začrtanih koordinat, pa, presenetljivo, koncerti niso kaotična poliritmična kakofonija, pač pa prej izraz glasbenega sočutja, solidarnosti in enotnosti.
Poslušalcev za vse dovolj
Za tiste, ki se držijo preverjenih smernic in radi prisluhnejo standardom, je pretekli ponedeljek poskrbel Jazz klub Gajo, ki je v svojo periodično »zimsko rezidenco«, Maxi klub na Trgu republike 1, tokrat povabil prej omenjenega Igorja Matkovića. Oba dogodka sta bila dobro obiskana, a še vedno je ostalo precej ljubiteljev žive glasbe, ki so se tisto noč odločili za koncert v lokalu Činčin, kamor so saksofonist Matej Kužel, pianist Nejc Škofic, basist Jan Gregorka in bobnar Gašper Peršl privabili številno, mlado in nalepotičeno klientelo. Koncentracija poslušalcev je bila na zavidljivi ravni – tako po številčnosti kot po pozornosti, očitno se poznajo leta vzgajanja jazzovskega občinstva, ki ga je Činčin podedoval od predhodnika Zooja.
Publike za kakovostno ustvarjalno živo glasbo torej ne manjka. Scena se z novimi pritoki in odvodi očitno spet prebuja z novo generacijo. Čeprav en ponedeljek še ne prinese pomladi, bodo že v torek klili zvončki in trobentice, na Cankarjevem četrtem mini festivalu slovenske jazzovske ustvarjalnosti, kjer bo kar pet skupin predstavilo svojo avtorsko glasbo.
