Ljubljansko ogledalo: Poslanstvo alternative je, da ima širši dih in gre čez trende

Ljubljana – Še nekoliko pod vplivom polne lune prejšnjega dne se je Ogledalo v sredo zvečer odpravilo čestitat Metelkovi za njenih 21 let. Na videz se ni prav nič postarala. Kvečjemu pomladila. Čarobna ponoči, nekoliko neugledna ob svitu. S še več bolj ali manj uporabnimi umetniškimi instalacijami, nekaj novimi grafiti in urejeno okolico, ki otežuje gverilski naskok čez zidek z leve.

Deževen večer je rojstnodnevnemu rajanju nadel nekoliko umirjeno podobo. Razred gledalcev je v Tiffanyju z zanimanjem spremljal kabarejsko eksistencialno intimko trojice nastopajočih, v Monoklu se je v samoti vrtela videoinstalacija, vis-a-vis v klubu SOT je nekaj modnih navdušencev postavalo na razstavi s floro in favno navdihnjenih klobukov Aleksandre Haravan, enajsterica pa se je udeležila turnirja v namiznem nogometu v lično pometeni Gala Hali. Dež je očitno uspaval tudi metalce v klubu Channel Zero, ki so zbrano prisluhnili instrumentalni in vokalni eksklamaciji kanadske death metal zasedbe Mitochondrion. V Jalla Jalli je s svojim železnim repertoarjem navduševal v alternativnih prostorih že uveljavljen bluesovski duet Boobjail, s talentirano pevko Evo Beus in kitaristko Majo Pahor. V Menzi se je na nastop pripravljal multisolist Zero absolu, medtem ko je galerija Alkatraz vabila z intervencijo v prostoru, ki je bila videti približno tako kot soba petletnika – neprehodna zaradi izbruhov nekontrolirane kreativnosti. V Gromki je z lucidno izpovedjo trpljenja mladega politika Žiga Čamernik v monokomediji Gospod predsednik ustvaril dobro podlago za vrhunec praznovanja, ki je sledil. Kdor se je krohotajoč opotekel iz Gromke, je izgubil mesto na koncertu institucionaliziranega alternativca Janeza Škofa, ki je z uglasbeno poezijo Daneta Zajca kot vedno očaral srečneže, ki so tako zapolnili klub, da je varnostniku komaj uspelo zapreti vrata.

Po mednarodnih kriterijih je Avtonomna cona Metelkova mesto zdaj polnoletna, torej odgovarja zase in za svoja dejanja. To sicer počne že nekaj časa. Da bo odgovorno upravljala družbeno lastnino in je ne bo prepustila divji privatizaciji, ob tem pa karseda resno zastopala alternativno kulturo, se je konec koncev zavezala 10. septembra 1993.

Trezno v odraslost

In Metelkova pri enaindvajsetih razmišlja s trezno glavo. Čeprav bi se po vseh pravilih zdaj res lahko prepustila razvratu, je na obletnico nazdravila s kozarcem vode. Dobesedno. Pred vhodom nekaj prej omenjenih klubov je vsak gost v roke dobil listek z izjavo o odločitvi, da danes strežejo le vodo. Pobuda izvira iz pritiskov državne oblasti, ki zadnji čas še bolj pogosto nad metelkovce pošilja inšpekcije, te pa jim delijo visoke denarne kazni. »Ta prostor ni samoumeven. In tudi ni samo kraj za zabavo. Vprašajte se, ali bi Ljubljani in Sloveniji kaj manjkalo, če ga ne bi bilo več?« so zapisali v izjavi.

Da je situacija radikalno drugačna kot leta 1993, priznava tudi Miha Zadnikar, kulturni aktivist in član kolektiva kluba Gromka. »Lahko ponujamo alternativne vsebine, kakovostno preživljanje prostega časa, nove produkcijske načine, svoj šarm ... ampak zunanji pritiski so danes drugačni. Nekdaj je navsezadnje delovala inercija socialistične misli.«

Metelkova je v dveh desetletjih preživela ne le menjavo generacij in sistemov, temveč tudi redefinicijo pojma alternative. Po množičnem obisku, ki je vrh dosegel v letih 1993, 1999 in 2005, danes tam ni prave gneče. Metelkova je izgubila naboj, ki ga je imela ob uzurpaciji javnega prostora in še desetletje za tem, priznava Jasna Babič, ki tam deluje že petnajst let. »A je še vedno pomemben dejavnik v urbani kulturni in umetniški ponudbi. Predstavlja spekter programa, ki ga ne najdeš nikjer drugje. Ko padejo alternativni prostori, kot sta K4 in KUD France Prešeren, se kreativci in produkcijske skupine zatečejo na Metelkovo.«

Da je alternativa danes izmuzljiv pojem, se strinjajo mnogi. »Čeprav je alternativo težko zaobjeti, ima vendar svoje zakonitosti in njenega pomena v teh časih ne smemo zanemariti. Alternativno je nekaj, kar je po eni strani dostopno, po drugi pa poleg reprodukcije ponuja tudi veliko produkcije, ki je, če je avtohtona in originalna, presežna vrednost. Poslanstvo alternative je, da ima širši dih in gre čez trende,« se do pojma opredeli Zadnikar.

Zato je najbrž čas, da se polnoletni Metelkovi na podlagi preteklih zaslug in slovesa izkaže večje zaupanje. »Dobra praksa Metelkove je vsekakor aplikativna na širši družbeni kontekst, sploh tisti, ki ga danes deklarativno ponujajo nekatere politične opcije,« je prepričan Zadnikar. »Če bi zgrabili politično misel, ki obljublja neke druge poglede, bi bila Metelkova ne le vir navdiha, ampak tudi šola, ki bi jo bilo treba gojiti v vsaki krajevni skupnosti, da bi poskrbela za mlade v tem okolju na drugačen način, mimo mainstreamovskih pristopov.«