Tiskane izdaje
Medtem ko je v sredo mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije Radovana Karadžića spoznalo za krivega genocida v Srebrenici in vojnih zločinov v Bosni in Hercegovini, smo pogledali v dokumentacijo Dela, kaj se je v časopisju pisalo o prihodu beguncev iz nekdanje skupne države, ko je tam še divjala vojna.
V nekaterih občinah komaj še zagotavljajo pomoč beguncem. V Mostah vse več beguncev, v Ljubljani jih je že več kot dva tisoč. Strah pred porastom kriminala in spopadi. – To so nekateri naslovi člankov, objavljenih v slovenskem časopisju v prvi polovici leta 1992. V Delu so maja tistega leta ugotavljali, da je beguncev iz BiH v Sloveniji »že okoli 30 tisoč«, število beguncev iz Hrvaške pa da se je »zmanjšalo na okoli pet tisoč«. Po podatkih ministrstva za ljudsko obrambo so begunci takrat predstavljali »več kot dva odstotka prebivalstva v Sloveniji«.
V Ljubljani jih je bilo tistega leta uradno prijavljenih nekaj manj kot štiri tisoč, od tega jih je bilo dobrih tisoč nastanjenih v treh begunskih centrih, ki so delovali v glavnem mestu. V nekdanji vojašnici na Roški cesti so takrat, čeprav so bili v njej že nastanjeni begunci, še urejali »dokaj zanemarjene prostore«. Tamkajšnji upravnik Franc Tegelj pa je za Delo pojasnjeval, »da so begunci pod zdravniško-policijskim nadzorom, praktično v karanteni; ven gredo lahko z zdravniškim napotilom ali s soglasjem socialnega delavca, kakšnega pa spustijo v mesto tudi za nagrado, če veliko pomaga pri delu«.
V Dnevniku je bilo tistega leta mogoče prebrati: »Vsak dan prihajajo državljani BiH, pretežno Bosanci, muslimani pa tudi drugi, posamično in v skupinah. Mnogi bi radi naprej, v Avstrijo, Nemčijo, Švico – tja pač, kjer imajo sorodnike. Ti jih že čakajo, a nimajo potnih listov, zato prosijo slovenske oblasti, da jim jih priskrbijo.« V odebeljenem tisku je sledil novinarjev zapis: »Čudim se, da je med otroki in ženskami tudi toliko moških, mladeničev in takšnih srednjih let, ki bi po logiki stvari morali ostati doma in stopiti v obrambne vrste.« Vprašani begunci pa so pojasnjevali, da so preprosto morali oditi, če so hoteli ostati živi. Neki Sarajevčan je opozoril, da ga kljub kupljenim vozovnicam za vlak niso spustili naprej v Frankfurt, ker žena in otroci niso imeli potnih listov. »Toda doslej jih še nikoli nismo potrebovali,« je pojasnjeval.
»Kolektivna kazen«
Nekdanja vojašnica JLA na Roški je postala prvi zbirni center za begunce v Ljubljani že poleti 1991. Med vojno v BiH je bilo tam nastanjenih celo po dva tisoč ljudi. V Dnevniku so 25. oktobra 1992 poročali o zamenjavi vodstva centra, ko je pomočnik Adem Skender, ki je zaključeval svoje šestmesečno javno delo, opozoril, da se ne strinja s strogim omejevanjem izhodov, »kakršno je menda na Roški zaukazano kot začasna kolektivna kazen za vdor peščice beguncev v tamkajšnje skladišče Rdečega križa«.
Da v centru na Roški sicer nimajo kopalnice, so pa od belgijske nevladne organizacije dobili pravcati videostudio, so leta 1993 pisali v Mladini. Begunci naj bi v njem med drugim pripravljali TV-dnevnik. In medtem ko se je uradnega odprtja videocentra udeležila »cela vrsta uglednih gostov, primarširal je tudi ljubljanski metropolit in nadškof Alojzij Šuštar«, so pri tedniku hkrati opozorili na režim do beguncev v centru; vsak dan posebej so morali prositi za dovolilnico za izhod v mesto, čeprav »je bil izhod nujen, ker se begunci, ki so že tri mesece brez kopalnice, hodijo kopat k znancem, sorodnikom«.
V medijih je bila objavljena tudi zgodba »angleške poštarke« Suzy Curtis, prostovoljke v begunskih centrih v Ljubljani, ki da je začela nagovarjati begunce, naj spišejo »pretresljivo pismo« visokemu komisariatu ZN za begunce. V Ženevi naj bi menda obljubili, da bodo »dvajset najboljših« natisnili in jih razposlali po svetu.
Neskončna začasnost
Septembra 1992 je slovenska vlada pooblastila urad za preseljevanje in begunce, da izprazni zbirni center na Roški. Dve tretjini nekdanje vojašnice so namreč namenili ministrstvu za šolstvo, tretjina pa je postala last ministrstva za kulturo. Tam so si zamislili šolski center in športno dvorano. Begunce so leta 1995 res premestili. Zbirni center na Viču – kjer so bile zgolj stare barake – je tako postal največji begunski center v državi. »Roška je bila v primerjavi z Vičem Hilton,« je za Delo takrat izjavil namestnik upravnika Andrej Finžgar.
Raziskovalka Marjeta Doupona Horvat pa je maja 1994 v članku Neskončna začasnost med drugim opozorila: »Dve leti skupnega bivanja sta navadno dovolj, da se dokaže obstoj zunajzakonske zveze, nista pa dovolj, da bi begunec iz začasnega postal pravi«.
Doupona Horvatova je prav takrat skupaj z Jefom Verschuernom in Igorjem Ž. Žagarjem raziskovala retoriko begunske politike v Sloveniji. Leta 2001, potem ko so v Ljubljani odprli center za odstranjevanje tujcev, so knjigo Pragmatika legalizacije ponatisnili drugič. Njen predgovor pa se bere, kot bi ga spisali danes. »Ko se je v začetku leta 1992 začela vojna v BiH, je 'begunski val preplavil tako moralne dolžnosti kot zmožnosti ekonomsko izčrpane Slovenije'. Celo ugledni intelektualci levičarske provenience so opozarjali, da smo z bosanskimi begunci 'postavljeni pred izbiro med človekoljubjem in odgovornostjo do lastne dežele'. Begunci iz BiH da so 'povzročali vse več nereda', 'motili navade lokalnega prebivalstva' in povzročali 'naraščanje nacionalnih napetosti'. Se vam to zdi nekako znano?« zapiše Igor Ž. Žagar leta 2001 in sklene: »Smo torej še vedno (in vedno bolj) 'mi' in 'drugi'. Tujci.«
