Tiskane izdaje
Delegacija s sofijsko podžupanjo Irino Savina in veleposlanikom Ivanom Sirakovom na čelu je Ljubljančane po starem slovanskem običaju pozdravila s kruhom in soljo ter jih ogrela za druge domače dobrote, mesnine, sir in vino. Ob okušanju so se iz brošur lahko seznanili s Sofijo, mestom modrosti, vere in upanja, in prisluhnili Sofijskemu pihalnemu orkestru, ki je dopoldan pred mestno hišo popestril s precej svetovljanskim repertoarjem, od valčkov, poskočnic do Gershwina.
Opoldne se je zaslišala poskočna tradicionalna, ritmično pestra glasba in komaj preglasila udrihanje zvonov stolnice, nato pa se je v tej kulturni kakofoniji zavrtela folklorna plesna skupina Pendari, ki je nekaj meščanov celo pritegnila v kolo. Popoldne sta barvito likovno izraznost svoje države predstavljala slikarja Nikolaj Janakijev in Vasil Stojev. Na večer se je v Cankarjevem domu začela več kot peturna opera Tristan in Izolda, pred magistratom pa je prepevala pop zvezda Polly Genove.
Medtem so se bratili ljubljanski in sofijski predstavniki, si obljubljali tesneje prepleteno prihodnost in snovali dan Ljubljane v Sofiji. Podžupan Dejan Crnek si s Sofijo, ki je po velikosti in kapacitetah primerljiva z Ljubljano, obeta predvsem turističnega in kulturnega sodelovanja. Njegovo sofijsko kolegico pa so zanimali zlasti komunalna in infrastrukturna urejenost našega mesta ter primeri dobre prakse delovanja mestne tržnice, ki bi utegnili Sofiji koristiti pri morebitni kandidaturi za naslednjo zeleno prestolnico Evrope.
Že velika bolgarska pesnica Elisaveta Bagrjana, ki je v Sloveniji našla svoj drugi dom, je nekdaj pesnila:
Ti, moja zelena oaza brezskrbnosti in počitka,
vi, gostoljubni ljudje, tihi prijatelji vdani,
vi ste mi vrnili spet spanec, zvezde prostranstva,
po bedi, ki mi jo je težka usoda naložila.
Še posebej ljube so ji bile Vikrče pod Šmarno goro, kjer je med vojnama preživljala čudovite večere, najbrž tudi v družbi Izidorja Cankarja, Božidarja Jakca, Otona Župančiča, Josipa Vidmarja, Alojza Gradnika in Mateja Bora.
Po drugi strani so naši rojaki s svojim delom in življenjem zaznamovali bolgarsko kulturno življenje. Po stenografu, pedagogu in slavistu Antonu Bezenšku so v Sofiji, kjer je pred dobrim stoletjem med drugim po vzoru celjskega dijaškega društva ustanovil prvo kulturno-prosvetno društvo Slavjanska beseda, poimenovali celo ulico.
A to so bili drugi časi, bolj naklonjeni kulturni izmenjavi med narodoma. Vezi so se nato zrahljale. »Pred 25 leti se Slovenija in Bolgarija skoraj nista poznali. Zaradi ideoloških razlik in informacijskega molka smo se v tem obdobju oddaljili,« pripoveduje bolgarski veleposlanik v Ljubljani Ivan Sirakov. Šele po razglasitvi samostojnosti Slovenije sta se državi začeli ponovno »odkrivati« in navezovati stike na različnih področjih. Leta 1993 smo tako v Ljubljani, kjer po grobi oceni živi okoli dvesto Bolgarov, dobili bolgarsko diplomatsko predstavništvo in včerajšnji dan je plod enoletnega snovanja Sirakova, ki pri nas službuje že tretje leto in poleg kulturne in turistične izmenjave (Bolgarijo na leto obišče samo okoli 4500 Slovencev) upa na večje premike tudi v gospodarskem sodelovanju.
Dan Sofije v Ljubljani je bil torej lepa priložnost za spoznavanje kulturno bogate dežele in prijetnih ljudi, da ne bodo predsodkov krojili samo naslovi iz senzacionalističnih medijev: Bolgar po Ljubljani metal granitne kocke, Bolgar v Izoli brcnil otroka v morje, Spet ti Bolgari: kradla na ljubljanski tržnici. Sofija je v Ljubljano prinesla dobro ozračje in, upamo, tudi malo svoje deklarativne modrosti.
