»Ljudje potrebujejo občutek, da so prispevali k skupnosti«

Ljubljana – »To, kar se dogaja zdaj, je milo rečeno svinjarija. Ni demokratičnosti, niti odgovornosti, pomembne so le majhne interesne skupine, ne pa ljudje,« je kritičen županski kandidat Gregor Škerl.

Elektrotehnik elektronik in absolvent ekonomske fakultete, ki se za župansko funkcijo poteguje že drugič, priznava, da možnosti za zmago nima, vendar tiho računa vsaj na vstop v mestni svet.

Trnovčan, ki se ukvarja z inovatorstvom na področju zelene energije – v Sloveniji je predstavil HHO, sistem, ki s pomočjo vode zmanjša porabo goriva – bi rad spremenil predvsem način odločanja. Enako kot pred dvema letoma, ko je na županskih volitvah nastopil s podporo Humane Slovenije, tudi tokrat, ko kandidira s podporo Krščanskih socialistov Slovenije, na prvo mesto postavlja uvedbo popolne demokratičnosti vseh postopkov na mestni občini.

»Javno bi morali objaviti vse seje, račune, javna naročila, pogodbe itd., da ljudje dobijo popoln vpogled v vsako stvar.« Tako kot Združena levica tudi on predlaga uvedbo participatornega proračuna, toda s to razliko, da bi v presojo meščanom zaupal celoten proračun, ne samo del, ker je to edini način, da se ljudje počutijo slišane in upoštevane. »Ljudje smo socialna bitja in potrebujemo občutek, da smo nekaj prispevali k skupnosti.«

Po njegovem prepričanju se zdaj pred javnostjo skrivajo pogodbe in vsote. »Izvajalec obnove Vodnikovega vodnjaka je izdal račun v znesku 11 tisoč evrov, občina pa kot strošek obnove navaja 70 tisoč evrov. Enak primer je Ribja brv, ki je stala 28 tisočakov na dolžinski meter, medtem ko je recimo most v Logu pod Mangartom, ki mora biti zaradi večje obremenitve bolj trpežen, stal veliko manj, 18 tisoč evrov na dolžinski meter,« poudarja.

Več funkcionalnosti

Moti ga tudi izključenost ljudi iz upravljanja javnih zadev, še bolj pa, da so izključeni celo iz razpravljanja in pogovorov. Za iskanje rešitev predlaga sistem zmagaš-zmagam, kar v praksi pomeni, da so vsi sodelujoči pri nekem projektu vključeni v vse faze, od začetka do konca izvedbe. Tako se denimo ne bi moglo zgoditi, da bi bile kolesarske steze popolnoma nefunkcionalne. »Kot da tisti, ki jih je načrtoval, nikoli ne bi sedel na kolesu, kaj šele da bi se z njim peljal skozi križišče.«

Po njegovem le z uvedbo neposredne demokracije ugotovimo, kaj si prebivalci želijo in potrebujejo. Meni, da je obdobje apatičnosti minilo, ljudje so vedno bolj angažirani in bi radi izrazili svoje mnenje.

Kar zadeva mestno središče, priznava, da je lepo in urejeno, vendar »spet le na površju«. Prepričan je, da bi marsikdo za ta denar znal narediti marsikaj. »Mostovi v Ljubljani so zares lepi, toda preplačani od trikrat do desetkrat. Stadion Stožice je zgrajen le do določene faze, zaradi česar na objektu nastaja škoda.«

Problem je kanalizacija na Rakovi jelši, ki je bila zgrajena, a še vedno ni nihče priključen nanjo. Moti ga, da Ljubljanica ni ustrezno urejena za plovbo, ker je treba zgraditi pristan s postajo za gorivo in za varno natovarjanje hrane, pijače in potnikov. Ta je zdaj načrtovan na Gruberjevem prekopu, ki pa je bil narejen izključno za odvodnavanje. »To je tako, kot če bi vrtec postavili sredi avtoceste.«

Slabo načrtovana je po njegovem tudi širitev Dunajske ceste, ki ne predvideva širitve kolesarske steze, čeprav vsak kolesar dobro ve, da je glede na promet nujna. Poleg tega pa, se sprašuje, »kako lahko govorimo o manjših plinskih izpustih in manjšem okoljskem hrupu, v isti sapi pa o oširitvi prometnih vpadnic«? Enak nesmisel je po njegovem mnenju kandidatura Ljubljane za prestolnico zero waste brez pravega centra za razgradnjo in ponovno predelavo.

Obudil bi tramvaj

Zavzema se tudi za spremembe v javnem prometu. Avtobusne linije so boljše, priznava, vendar konec tedna premalo frekventne. Rešitev bi bila obnova tramvajske proge, da bi se skrajšal čas potovanja. Zaveda se, da je to drag projekt, a je dolgoročno edino smiseln, saj podzemne železnice zaradi neprimernih tal na Barju ne moremo imeti. »Strošek tega projekta in vseh drugih bi bil lahko manjši, če bi v delo vključevali mlade in brezposelne namesto velikih podjetji, ki jih žene le dobiček.«

O razvoju turizma pravi, da ni dovolj le podoba ožjega središča s prodajalnami spominkov, potrebovali bi več vsebine. Predlaga ureditev kolesarskih in pohodniških poti okoli Ljubljane in prostorov za avtodome. Misliti pa je treba tudi na domačine, ki se jim je z zaprtjem mesta za motorni promet otežilo življenje.