»Lobiranja ni, ker je že vse zlobirano«

Védenje o tem, kdaj neko srečanje sodi v okvir lobiranja, ni najbolj razširjeno, opozarjajo na skupnosti občin.

Objavljeno
23. april 2014 19.24
Ljubljana 14.01.2014
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Ljubljana – V dobrih treh letih, odkar Komisija za preprečevanje korupcije vodi evidenco lobističnih stikov, so bili na lokalni ravni prijavljeni zgolj štirje – dva na občini Kamnik ter po eden na občinah Velenje in Zagorje ob Savi, medtem ko na največji slovenski občini doslej niso prijavili niti enega lobističnega stika.

Da je prijavljenih lobističnih stikov na občinski ravni izredno malo, se na protikorupcijski komisiji (KPK) strinjajo, vendar poudarjajo, da ne morejo komentirati, zakaj je tako, saj so edini podatki, ki jih imajo, prav poročila o lobističnih stikih, ki jih prejmejo od lobirancev, torej od javnih uslužbencev in funkcionarjev. Ti morajo po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije o vsakem stiku, ki ga imajo z lobistom, sestaviti zapis in ga poslati v vednost svojemu predstojniku in KPK.

Za pojasnilo, zakaj na ljubljanski občini doslej niso prijavili niti enega lobističnega stika, smo se obrnili na župana Zorana Jankovića, a zanj menda ni našel časa. Aleš Čerin iz svetniškega kluba Liste Zorana Jankovića (LZJ) pa pravi, da lobističnih stikov niso prijavili »iz povsem preprostega razloga«, ker da jih ni bilo. »Če bi se zgodili, bi ravnali skladno z veljavno zakonodajo in jih prijavili,« zagotavlja Čerin.

V opozicijskem svetniškem klubu SDS pa zatrjujejo, da se lobistična dejavnost na občini redno dogaja, kar po njihovih besedah spremljajo na vsaki seji mestnega sveta. »Mestni svetniki imamo na mizi številne nedodelane predloge podrobnih prostorskih načrtov, za katerimi stojijo različni 'poštni nabiralniki', preprodajalci prepovedanih substanc oziroma ljudje iz Jankovićevega vplivnega kroga. V LZJ jih kljub številnim argumentom, ki govorijo proti sprejetju, brez izjeme molče potrjujejo. Bi to storili brez lobističnega vplivanja?« se sprašuje vodja kluba Mirko Brnič Jager. Zatrjuje, da se v preteklih letih v svetniškem klubu SDS niso srečali z lobiranjem, kar sam povezuje z dejstvom, da ima Lista Zorana Jankovića v mestnem svetu absolutno večino. »Lobisti tako potrebujejo privolitev zgolj ene politične skupine, in njihova ideja bo zaživela,« še pravi Brnič Jager.

Tudi v opozicijskem svetniškem klubu NSi menijo podobno. »Lobiranje pri opoziciji je nesmiselno, ker ta nima nobenih vzvodov odločanja. Ločimo lahko med lobiranjem in 'lobiranjem'. Vzrok za neprijave pa je drugje, ne v nepoznavanju področja. Menimo namreč, da smo dovolj obveščeni o tem, kaj je lobiranje,« pravi svetnik Anton Kranjc. Njegova kolegica Mojca Kucler Dolinar pa zatrjuje: »Na lokalni ravni, vsaj v mestni občini Ljubljana, lobiranja ni, ker je že vse zlobirano. Župan ima vse stoodstotno v svojih rokah.«

Videz vara

Če bi sklepali zgolj po prejetih zapisih o lobističnih stikih, bi vsekakor lahko dobili vtis, da lobiranja na lokalni ravni ni, pravi Barbara Fürst s protikorupcijske komisije. Toda izkušnje in zadeve, ki jih obravnavajo, po njenem kažejo prav nasprotno. »Lobiranje in nedovoljeno vplivanje v zadevah javnega pomena sta nedvomno zelo razširjeni tudi na lokalni ravni,« pojasnjuje Fürstova. Eden od možnih vzrokov je po njenem nepoznavanje instituta lobiranja in obveznosti lobirancev, še posebno na lokalni ravni. Komisija, nadaljuje, si prizadeva to spremeniti z izobraževanji. Tako so v preteklosti že organizirali izobraževanje o lobiranju za predstavnike lokalnih skupnosti, sredi maja pripravljajo še izobraževanje o zakonskih institutih za MOL, kjer bodo med drugim govorili o lobiranju.

Da je eden od pomembnih vzrokov za neprijave lobističnih stikov prav nepoznavanje, menijo tudi na Skupnosti občin Slovenije, kjer hkrati opozarjajo, da ima lobiranje kljub jasnim zakonskim določilom precej negativen prizvok. »Občine, župani in drugi predstavniki so vsakodnevno v stikih z občani ter številnimi zainteresiranimi posamezniki, vé denje o tem, kdaj neko srečanje sodi v okvir lobiranja, pa ni najbolj razširjeno,« meni Jasmina Vidmar, generalna sekretarka skupnosti občin, kjer so prepričani, da že podatek o zgolj štirih prijavljenih lobističnih stikih na lokalni ravni po letu 2011 veliko pove. »Zavedamo se, da je treba izboljšati poznavanje tega področja, zato tudi v tem letu načrtujemo nova izobraževanja. Glede na to, da bodo predvidoma oktobra lokalne volitve, je naš namen nove funkcionarje na lokalni ravni dodatno opremiti z nujnim znanjem.«

Prepoved lobiranja znotraj sodnih in upravnih postopkov

Da lahko govorimo o lobiranju, morajo biti po zakonu hkrati izpolnjeni pogoji, kot so nejaven stik med lobirancem in lobistom oziroma predstavnikom interesne organizacije, namen vplivanja na odločanje znotraj javnega sektorja v zadevah javnega pomena in da se vplivanje oziroma lobiranje izvaja v interesu, imenu ali na račun določene interesne organizacije. Po zakonu je prepovedano lobiranje znotraj sodnih in upravnih postopkov ter znotraj postopkov javnega naročanja. Vsako nejavno vplivanje, ki je povezano z izročitvijo, ponudbo ali zgolj obljubo nedovoljene koristi funkcionarju, javnemu uslužbencu ali nosilcu javnih pooblastil, lahko izpolnjuje zakonske znake korupcijskega kaznivega dejanja, pri čemer nedovoljena korist ni nujno samo neposredno denarna.

Kot pojasnjujejo na KPK, je temeljni cilj zakonske ureditve lobiranja določiti pogoje in nadzor nejavnih, vendar legitimnih vplivov na odločanje v zadevah javnega pomena. S tem se po njihovem odpravljajo korupcijska tveganja in krepi preglednost vpliva posamičnih interesov na formalne centre odločanja v javnih zadevah. Hkrati se krepi enakopravnost dostopa posameznikov in interesnih skupin do odločevalcev v javnem sektorju. V komisiji ob tem opozarjajo, da je v praksi sicer opazna tudi problematika »lobiranja« v postopkih zaposlovanja v javnem sektorju ali imenovanja na različne funkcije, s čimer se izničita načelo enakopravnosti in namen pravno reguliranih postopkov, ki naj bi zagotavljali objektivno presojo kandidatov.

Nadzor ni tako učinkovit, kot bi si želeli

S sprejetjem zakona o integriteti in preprečevanju korupcije leta 2010, ki vsebuje tudi določbe o nadzoru nad lobiranjem, je to področje postalo predmet regulacije. »Dvajsetletna odsotnost jasnejših pravil, predvsem pa nadzora na tem področju, je dejstvo, ki je – poleg umanjkanja zgodovinsko pogojene politične demokratične kulture – pomembno pripomoglo k ukoreninjenju nekaterih netransparentnih praks prepletanja javnega in (ozko) zasebnega,« še opozarjajo na KPK in hkrati priznavajo, da sodeč po dosedanjih izkušnjah »nadzor ni tako učinkovit, kot bi si želeli«. So pa zakonodajne spremembe pri omejevanju nejavnih lobističnih vplivov na sprejemanje kadrovskih, normativnih in finančnih odločitev nosilcev oblasti vključili med petnajst priporočil, kako se spoprijeti s sistemsko korupcijo v Sloveniji. »Dejstvo je, da lobiranje je in vedno tudi bo, odvisno od integritete posameznikov, primarno predvsem od lobirancev, ki so dolžni prijaviti poskuse nedovoljenega vplivanja, zato je krepitev integritete v javnem sektorju ključnega pomena.«