»Lokalna oblast govori drug jezik kot prebivalci«

Ljubljana – Večina od enajstih slovenskih občin, ki so spisale trajnostno urbano strategijo, je vanjo vključila tudi ustanovitev lokalne pisarne urbane prenove. Medtem ko je ljubljanska občina ni predvidela, bodo prvo zdaj odprli v Kranju in tako, kot pravijo, oživili stanovanjsko sosesko Planina.

Yvonne Franz z dunajskega inštituta za urbano in regionalno raziskovanje je na dvodnevnem posvetu z naslovom Urbana prenova: dobre prakse v Sloveniji in Evropi, ki so ga ta teden organizirali Mreža za prostor, kranjska občina in Kulturno društvo ProstoRož, predstavila, kako lokalne pisarne delujejo v sosednjem Dunaju. Dejala je, da so vezni člen med odločevalci in prebivalci in hkrati pomenijo nov način vključevanja ljudi v procese odločanja.

Na posvetu smo slišali zgodbo z Dunaja v 70. letih, ko je avtobus vozil po mestu z namenom, da se ugotovi, kako ljudje živijo. Koliko to politične odločevalce zanima danes?

Rekla bi, da jih zanima oziroma so v to prisiljeni. V zadnjih mesecih se je zgodil neki obrat v lokalni družbi. S prihodom beguncev se je aktivirala civilna družba in se začela organizirati z namenom, da ljudem, ki pribežijo, pomaga. In vse te iniciative še vedno delujejo in pomagajo pri podpori v najširšem smislu. Po mojem gre za civilnodružbeno gibanje, kot ga že dolgo nismo doživeli, in pomembno je, da pomeni hkrati pritisk na politične odločevalce.

V razpravi ste opozorili, da posameznih praks, ko gre za urbano načrtovanje, ni mogoče kar tako prenesti iz enega mesta v drugo. Toda lokalne pisarne za urbano prenovo pa po vašem lahko?

To je neke vrste institucija, ki prevaja direktive in strategije v prakso. Je mediator med ljudmi in oblastjo. V takšnih pisarnah ljudem povejo, kaj je možno, in so pravzaprav njihovo orodje. Menim, da bi to morala biti standardna storitev v vsakem mestu. Pisarna, ki jo odpirajo v Kranju, se bo ukvarjala s prenovo starih stavb in bo hkrati združila civilnodružbene organizacije z lokalno upravo. Seveda programa prenove ni mogoče kar tako prenesti z Dunaja, toda pisarno lahko, ker je zgolj orodje.

Toda ali se s takšnimi pisarnami ne oddaljuje ljudi od odločevalskih procesov oziroma ali ne bi nalog pisarne pravzaprav morale opravljati obstoječe lokalne strukture?

Realnost pokaže, da lokalne oblasti govorijo drug jezik kot prebivalci. Hkrati morajo oblasti slediti predpisanim pravilom in postopkom, in če nekaj časa preživite v katerem od občinskih uradov, lahko vidite, zakaj marsikaj poteka tako počasi. Pisarne kot posredniki pa so, ker niso zbirokratizirani, enostavno hitrejši. Imajo znanje o tem, kakšne so možnosti, katere predpise je mogoče uporabiti, in to lažje prenesejo ljudem. Hkrati prenašajo sporočila tudi na drugo stran. Njihova prednost je tudi to, da so situirane v lokalnem okolju in so dnevno vpete v dogajanje v skupnosti. Gre pravzaprav za povsem osnovno storitev, ki bi morala delovati povsod.

Kaj pomeni urbana prenova glede na to, kaj pod njenim imenom poteka v evropskih mestih?

Gre za načrtovanje, ki združuje ohranitev tega, kar že je v dobri formi, če tako rečem, in iskanje novih območij za gradnjo novih stavb in širitev mesta. Zavedati pa se je treba, da vse, kar se znotraj tega počne, vpliva na družbo. In ko vse več ljudi živi v mestih – na globalni ravni je to že polovica vseh –, se je hkrati vseskozi treba spraševati, kako in kaj se počne, ker je to tudi vprašanje socialne kohezije. So primeri urbanega načrtovanja, ki tega ne upoštevajo in ustvarjajo getoizirane skupnosti, s čimer se proizvajajo nove napetosti. Tudi pri urbanem načrtovanju je treba stremeti k vključujoči družbi, in ne izključujoči.

Pod površjem velikih urbanističnih projektov se lahko skrivata komercializacija in odrinjanje ranljivih skupin prebivalstva iz mestnih središč.

S tem se strinjam in to je vsekakor eno od pomembnejših vprašanj v današnjem globaliziranem svetu. Zavedati se je treba, da imamo danes globalni okvir in razmere, kakršne so, denimo ekonomska kriza. In tako ni mogoče več reči, da se nas to v mestih in lokalnih skupnostih ne tiče. Vse vpliva na vse. Toda zato, ko govorimo o urbani prenovi, ni mogoče zgolj preprosto reči, da je gentrifikacija njegova posledica. Proces je veliko bolj kompleksen in je povezan s tem, da se nižajo prihodki ljudi, da je v Evropi vse več revnih zaposlenih, prekarnih delavcev in vse več družin, ki ne zmorejo pokriti mesečnih življenjskih stroškov. Toda to ni povezano z urbano prenovo.

Kako nove storitve, kot sta v sklopu Airbnb in Uber, spreminjajo mesta, kot sta Berlin in Dunaj, ki ju dobro poznate?

Kar je takoj vidno, je večanje števila turistov. Ko sediš na kavi v eni od sosesk v Berlinu, mimo vseskozi hodijo ljudje s kovčki in po mobilnih aplikacijah iščejo nastanitev. In to se je v zadnjih nekaj letih opazno spremenilo. Če so prej šli v hotel ali izkoristili ponudbo bed & breakfast, zdaj želijo biti z airbnb v središču dogajanja. In to vpliva na življenje v središču mest. Vse bolj se jih usmerja v turistično ponudbo namesto v potrebe prebivalcev. V nekaterih mestih govorijo o easy jet turizmu. Za 25 evrov, ki jih ljudje odštejejo za letalsko vozovnico v Barcelono, marsikdo pride zgolj za konec tedna in potem od letališča do mesta vzame poceni storitev prek Uber in spi v poceni airbnb. In ker to spreminja mesta, so, denimo, na Dunaju zelo strogi, ko gre za vožnje prek Uberja. Od vseh voznikov zahtevajo licenco za taksistično storitev. Regulirajo pa tudi stanovanjski najem. Tudi v Berlinu so omejitve. Stanovanje, ki je predvideno za bivanje, ni mogoče uporabiti v druge namene, kot je pisarna ali turizem. Zato je tu po mojem ključno vprašanje političnega odločanja. Ko nam iz Silicijeve doline govorijo o tem, kako da je vse mogoče, je enostavno treba imeti glas razuma in močno opozocijo, ki bo zagovarjala širši interes od zgolj dobičkarskega.

Tako na Dunaju kot v Ljubljani opuščene prostore oživljajo samoorganizirane skupnosti. Bi lahko to razumeli kot urbano prenovo?

Vsekakor, ker ni mogoče izključiti dejavnosti, ki pridejo od spodaj. Urbana prenova prav tako ne bi smela biti proces, ki se izvaja od zgoraj nadvzol. Skvoti imajo močne argumente za to, kar počnejo, in menim, da potrebujemo korektiv mainstremskemu razmišljanju, ki je progresiven, kritičen in ki prevprašuje ravno to, ali je mainstream v redu oziroma kaj je narobe. Hkrati nas učijo, kaj sta solidarnost in participacija.