Tiskane izdaje
Ptujčan, ki že desetletje živi in ustvarja v Ljubljani, zase pravi, da v življenju poskuša ohranjati držo otroka. Pri delu je samosvoj, celo drzen, svoje naročnike spodbuja, da izstopijo iz cone udobja in investirajo v nekonvencionalne oblike komuniciranja. Verjame v kompromis in v ljudi, ki so na polju neznanega pripravljeni razmisliti. Navdušujeta ga opera in balet, elektronska glasba in ideja prihodnosti. Je ponosen član Društva Parada ponosa, ki bo letos 17. junija že sedemnajstič preplavila ljubljanske ulice. Sporočilo letošnje parade je odstiranje nevidnega, Lovro je ob pomoči sodelavke poskrbel za vidni del kampanje - dizajn.
Koga vse sporočilo letošnjega festivala Parada ponosa »odstira«?
Del programa se osredotoča na interspolne osebe, ki so nevidne že znotraj same LGBT skupnosti. O njih se še vedno govori zgolj medikalizirano, spol se jim določi že ob rojstvu, čeprav bi bilo prav, da tekom odraščanja identificirajo same. Zdrava telesa interspolnih novorojenčkov medicina zaradi obsedenosti družbe z dvema spoloma obravnava kot medicinski problem, ki se ga mora »popraviti« kirurško, hormonsko ali z drugo medicinsko ali psihološko metodo »normalizacije« spola. V družbi se o njih ne govori, te osebe niso vidne, nimajo glasu. Odstiranje nevidnosti je pomembno tudi za transspolne osebe, ki se za razliko od gejev, lezbijk in biseksualnih oseb soočajo s čisto drugimi problemi, na primer s pravnim priznanjem spola. So pa še druga polja nevidnosti, na primer osebe, ki živijo s hivom ...
Lovro že desetletje živi in ustvarja v Ljubljani. Foto: Mavric Pivk/Delo
Med pripravo na pogovor sem opazila, da je LGBT skupnost precej nevidna tudi na polju medijskega poročanja.
Mediji so naravnani k škandaloznosti in k temam, ki intrigirajo. Pri nas homoseksualnost ostaja pospravljena v omare medijskih hiš. Ob smrti Tomaža Pandurja je Vesna Milek napisala daljši prispevek o njegovem življenju in delu in njegove homoseksualnosti ni omenila niti z besedo. S Pandurjem sem imel čast sodelovati in lahko rečem, da je njegova spolna usmerjenost pomembno vplivala na njegovo ustvarjanje. Ljubezen je za umetnika med najpomembnejšimi temami in on je zagotovo ni skrival.
Tudi ustvarjanje komunikacijskih kampanj je neke vrste umetnost. Kako izbirate projekte?
Svoje delo sem začel na bolj komercialnem področju, v agencijskem svetu, kar me ni tako zadovoljevalo. Odkar delam na svojem, imam več svobode in izbiram projekte, ki so mi bližje. S sodelavko Mihelo Medved delava butične stvari, obema je ta pristop ljubši.
Butične?
Manjše, vsebinsko bolj bogate. Za specifično publiko, kjer se komunicira specifične vsebine. Da je komunikacija uspešna je pomembno, da se zelo poglobim razumevanje podane vsebine.
Kakšni naročniki so Ljubljančani? Kaj velja zanje?
Stroški za komuniciranje so velikokrat žal med zadnjimi postavkami v proračunu, zaradi česar želijo imeti večji vpliv. Še vedno je veliko podcenjevanja ciljnih skupin, zato jih poskušam prepričati, da izstopijo iz cone udobja in investirajo v oblike komuniciranja, ki niso tako konvencionalne. Vse se lahko začne že s formatom tiska. Naročniki so velikokrat zadovoljni šele, ko so končni materiali učinkoviti in jih občinstvo dobro sprejema.
Kaj pa velja za vas, ste Ptujčan v Ljubljani ali ste, ko se vračate k svojim koreninam, Ljubljančan na Ptuju?
Korenine so mi bile vedno na nek način tuje. Neko obdobje sem se bolj čutil Evropejca kot Slovenca. Moti me, da smo Slovenci tako zelo radi po svojih regionalnih vrtičkih. Ptuj bo vedno moje mesto, okolje, ki mi je ogromno dalo in mi še vedno daje, vendar je narava mojega dela bolj skoncentrirana v Ljubljani. Zato ostajam Ptujčan v Ljubljani.
V katerem okolju lahko živite bolj avtentično?
Ne na Ptuju, niti v Ljubljani nisem doživel izključevanja. Doma sem doživel še večjo podporo, tudi od ljudi, od katerih je nisem pričakoval. Ampak to je izkušnja mehurčka, v katerem živiš, saj si omejen na določene socialne kroge in v druge ne vstopaš. Potem pa pride referendum 2015 in pogledaš ... Na Ptuju je bil najbolj porazen rezultat.
Kateri prostor v Ljubljani priporočate?
Metelkova je kultni prostor v Sloveniji. Vsaka depriviligirana skupina ali manjšina ustvarja svoje varne prostore. LGBT skupnost si jih je v Tiffanyju in Monoklu, kjer se lahko izraža, ustvarja kulturo, se zabava, debatira o temah, ki so zanjo pomembne in ne o tistih, ki jih družba dojema kot pomembne. Je pomemben varen prostor in vsaka LGBT oseba bi ga morala vsaj enkrat obiskati.
Samo LGBT oseba?
Dobrodošli vsi, ki spoštujejo različnost. Kljub vsemu je pomembno, da se ti prostori ohranjajo kot »naši«. Čeprav privabljajo mnogo turistov, ne želimo, da postanejo turistična znamenitost, kamor bi ljudje prihajali delat selfije, da se bodo lahko hvalili, da so obiskali lezbični klub.
Prva izkušnja z Metelkovo?
Povezana je s kar nekaj stresa, ampak sem hitro doživel in še danes vsakič znova čutim občutek sprejetosti. Takoj mi je bilo jasno, da bo to moj drugi dom.
Kaj mislite s tem, ko pravite, da neenakosti slabijo celotno družbo?
Vsi ljudje nimajo priložnosti in privilegijev, da bi z javnim delovanjem spreminjali družbo, a je pomembno, da vseeno vsi živimo čim bolj avtentično. Ravno z avtentičnostjo najlažje vplivamo na svet okoli sebe. Parado ponosa del družbe še vedno razume kot provokacijo, vsako leto se pojavljajo ista zlajnana vprašanja, zakaj je to potrebno, češ saj se mi, »ostali«, tudi ne kažemo s parado. To ni res. Se kažete, vsak dan, v filmih, na televiziji, na ulici, v restavraciji, na klopci v parku, vsepovsod. Ko se avtentično pokažemo LGBT osebe, je to provokacija. Ne maram besede normalno, a se mi zdi, da je predvsem čas za normalizacijo življenj in odnosa družbe do ljudi, ki smo del LGBT skupnosti. Čas je samo en, teče naprej in prepričan sem, da je to v smeri bolj vključujoče družbe.
Dizajn letos že sedemnajste izvedbe festivala Parada ponosa.
Lovro predstavi dizajn
Oblika izraža letošnje sporočilo Festivala - Odstiranje nevidnega. Želeli smo spodbuditi obravnavanje teme interspolnosti − ene izmed najbolj nevidnih tem v slovenski skupnosti LGBTIQ+. Nekaj preprostih idej smo združili v barvi, ureditvi in dodali elemente letošnje vizualne identitete v vse dele dizajna.
Kot prvo smo uporabili rumeno, ki je temeljna barva interspolne zastave, tako da smo ustvarili povezavo z njo. Rumena je hkrati barva nebinarnosti in barva vseh spolov, poleg tega pa predstavlja tudi vidnost, saj je pogosto uporabljena za sporočila in signale, ki jim moramo nameniti posebno pozornost. Črna, po drugi strani, je elektromagnetna frekvenca, v kateri je vse in so vsi zaznani enako − kot nevidno, kot nič, torej (domnevno) enako. Vendar je to le iluzija črne, tako kot je tudi enakost v naši družbi pogosto le iluzija. Iluzija se ohranja s tem, ko tisti, ki niso enakopravni, ostajajo nevidni, pod površjem in stran od oči javnosti.
Z združevanjem obeh barv se ustvari dvojnost, kjer je črna (ki služi kot prikaz naše ne(vidne) enakosti) vizualno prekinjena, saj s tem razkrije, kar resnično leži pod njo − teme, motive, ljudi − v rumeni, pod površjem, na robu, v »undergroundu« skupnosti LGBTIQ+ in širše družbe.
Festival Parada ponosa 2017 omogoča platformo za nevidne, da lahko spregovorijo, stopijo ven in razkrijejo svojo nevidnost, ne glede na spolno usmerjenost, spolno identiteto, spolni izraz ali telesne značilnosti.
Nadaljnji vizualni elementi povzdigujejo idejo te zgodbe: izohipse kot črte, ki na zemljevidu povezujejo točke z enako nadmorsko višino, tukaj predstavljajo družbo (ali celo skupnost LGBTIQ+), v kateri »smo vsi enaki«. Resnično smo enaki zgolj v naši neenakosti − pomikanje višje ali nižje po družbeni lestvici, na podlagi lastnosti, ki jih takrat ocenjevalci, ki ta standard določajo, zaznajo kot najbolj negativne. Poleg tega predstavljajo tudi površino, ki jo festival želi odkriti in pogledati globlje − tako v skupnosti LGBTIQ+ kot v naši družbi nasploh. Vizualna prekinitev nadalje razkriva, kar je skrito pod njo.
Mozaik ust ljudi LGBTIQ+ simbolizira naše najpomembnejše orodje: naše glasove, ki morajo biti slišani. Morajo biti slišani za nas. Morajo biti slišani za druge okoli nas. In morajo biti slišani za ljudi LGBTIQ+ po vsem svetu.
