Tiskane izdaje
»Leta 2012 je glede na leto prej naraslo število obiskovalcev galerij. V sezoni 2011/12 se je povečalo tudi število obiskovalcev opernih in plesnih predstav,« beremo v mestnem statističnem letopisu. A strokovnjaki opozarjajo, da se ti podatki precej razlikujejo od statistike posameznih institucij.
Surove statistične številke na kulturnem področju bolj kot ne povzročajo težave in napeljujejo k zmotnim zaključkom, posebno če operirajo samo s številom prireditev in obiskovalcev. Vse več prireditev, zlasti poleti, daje Ljubljani podobo kulturne prestolnice. Bogate koprodukcije v gledališčih, prestižni koncerti z zvezdniškimi dirigenti in solisti na mestnih trgih, festivali si kar sledijo ... Vedno več prireditev je (v imenu dostopnosti kulture) tudi brezplačnih. In prav te statistiki povzročajo težave. Težko je namreč natančno izmeriti gledanost uličnega performansa, število gostov na otvoritvi razstave ali poslušalcev na brezplačnem koncertu.
Z dostopnostjo kulture se Ljubljana sicer lahko pohvali, saj je kriza precej vplivala na izdatke, ki jih slovenska gospodinjstva namenjajo za kulturo. Po letnem poročilu ministrstva za kulturo ta delež od leta 2000 vztrajno pada; v povprečju vsak državljan za kulturo nameni 230 evrov na leto, pri čemer je levji delež naročnina za RTV, za koncerte, kino in gledališče pa gospodinjstva namenijo okoli tri odstotke prihodkov. Ljubljanska mestna občina pa je recimo po letu 2008, ko je za kulturo porabila nekaj več kot 27 milijonov evrov, letos temu področju spet namenila tako visok znesek, ki je bil v obdobju krize sicer za okoli šest milijonov manjši.
Dostopnost kulture pri nas po večini pomeni predvsem brezplačne, (množične) prireditve, medtem ko zlasti etablirane institucije v glavnem še niso usvojile cenovne politike, kot jo poznajo v tujini, da bi recimo ob predvidenem slabem obisku zadnji dan spustile ceno vstopnic. Zato prazne koncertne dvorane pri nas niso nič nenavadnega.
Opera se postavlja na noge
»Družbeno-ekonomske razmere, ki so se v zadnjih 20 letih spremenile, so odločilno vplivale tako na splošen pogled na kulturo kot na delovanje kulturnih institucij. Po devetdesetih, zlati dobi kulture, se je to korenito spremenilo. Negotovost proračunov je samo eden od dejavnikov, ki vplivajo na naše delovanje,« komentira Damjan Damjanovič, direktor Slovenske filharmonije, kjer število koncertov in obiskovalcev po podatkih ministrstva v zadnjih treh letih raste. Opazno se je zmanjšal le nakup abonmajev, dodaja Damjanovič.
V SNG Opera in balet se je število predstav sicer povečevalo, vendar je med letoma 2005 in 2010 obisk upadal – kar ni presenetljivo, saj je bila takrat Opera brez matične hiše in je gostovala na manj primernih ali celo neprimernih odrih. »Osebna kriza« je tako sovpadla z gospodarsko. V sezoni 2010/11 se je obisk spet dvignil in v naslednji, ko so odprli prenovljeno operno hišo, presegel vsa pričakovanja. Barbara Čepirlo iz Opere stanje komentira takole: »V zadnjem desetletju je glasbeno gledališče v Ljubljani oživelo. Postopoma se Opera bliža številu predstav in dogodkov pred zaprtjem.«
S stalnim rezanjem javnih sredstev za kulturo so tudi državne institucije vse bolj prepuščene trgu. Zahteve tega pa se ponavadi tepejo z javnim interesom, ki ga državne kulturne institucije zastopajo po svojem poslanstvu. Čeravno nimajo kongresno-komercialne dejavnosti, kot Cankarjev dom, s katero ta pokriva plače zaposlenih, je delež lastnih prihodkov odvisen od prodanih vstopnic, oddaje prostorov, sponzorjev, donatorjev.
Sicer po podatkih MOL delež lastnih prihodkov najbolj očitno pada Festivalu Ljubljana, pa tudi Kinu Šiška. Medtem ko gre Kinodvoru, Lutkovnemu in Mladinskemu gledališču ter Mednarodnemu grafičnemu centru iz leta v leto bolje.
Brez mainstreama ni alternative
Statistika kaže alarmanten upad obiskanosti kinematografov. Če je leta 2007 Slovenec kino obiskal sedemkrat, ga je leta 2012 samo še trikrat – čeprav se število kinodvoran v zadnjih petih letih ni spremenilo in je število predstav v tem času precej naraslo (od 20.392 leta 2009 na 21.649 v letu 2012). V Ljubljani se je od leta 2006 do lani obisk v Koloseju skrčil za slabih 13 odstotkov. Kot smo pred kratkim zapisali v Delu, je razlog za upad gledalcev v multipleksu predvsem infrastrukturne narave: slabo stanje prostorov in nepopolna digitalizacija dvoran. Najslabši obisk so v Koloseju imeli lani. Bržkone je bilo zanj usodno tudi to, da je izgubil stik z gledalci, prav tako ni zanemarljivo, da ponudba temelji na filmih, ki so najbolj pod udarom nelegalnega pretakanja s spleta.
Treba je poudariti, da statistiko zavaja stanje v multipleksih, povsem drugačna pa je slika v mestnem kinu Kinodvor. Piratstvo tam povzroča manj težav, saj najbolj gledanih filmov v zadnjem letu (Grand Budapest hotel, Drevo življenja in Kraljestvo vzhajajoče lune) v času predvajanja ni bilo mogoče pretočiti s spleta. Obisk v Kinodvoru in na njegovih filmskih dogodkih (Film pod zvezdami …) narašča, vse odkar je oktobra 2008 kino prešel pod okrilje MOL. Programski direktor Koen Van Daele stanje oriše z besedami: »Z leti se je izkazalo, da ljudje dojemajo film kot del kulturne ponudbe mestnega jedra. Svoje gledalce nagovarjamo s programsko raznovrstnostjo in za vsak film poskušamo najti pravo občinstvo. A če gre Koloseju slabo, je to slaba novica za vse nas. V mestu mora obstajati široka ponudba filmov, le tako se filmska kultura lahko zdravo razvija. Brez mainstreama ni alternative.«
Situacija se je v dobrih desetih letih torej obrnila. S prihodom Koloseja so se začele zapirati mestne kinodvorane, zdaj, ko ugaša Kolosej, pa se kaže potreba po ponovnem odprtju več kinodvoran v središču mesta, ki bi bile združene v minipleks – nekakšen kulturni filmski center.
Predstave in razstave
Če v Filharmoniji opažajo upadanje abonentov, pa se nasprotnega trenda veselijo v Drami SNG, kjer so v lanski sezoni imeli rekorden obisk, 90.256 obiskovalcev na 491 prireditvah.
»Statistični podatki nikoli ne govorijo o kakovosti in odlikah gledaliških sezon, ki pa se mi vendarle zdijo bistvene za oceno delovanja gledališča. Za tak pregled bi potrebovali dodatna merila, na primer število pomembnih mednarodnih gostovanj, število nagrad na festivalih, število dobrih kritik itd. Število predstav in gledalcev v Drami sicer skozi sezone niha, toda če pogledamo daljše obdobje, je obisk dokaj stabilen. Počasno negativno statistiko pa pri dijaških abonmajih zaznavamo od trenutka, ko se je v šolstvu spremenil odnos do kulturne vzgoje. Problem je mnogo širši in globlji, kot se zdi na prvi pogled,« je povedal ravnatelj Igor Samobor.
Statistika zadnjih let kaže tudi boljši obisk muzejev in predvsem galerij. Čeprav kulturni turizem ni najmočnejša točka ljubljanske turistične ponudbe, se rast turistov zadnja leta pozna zlasti v galerijah in muzejih, kjer tujci ponekod predstavljajo večji delež vseh obiskovalcev. S tega vidika tako tudi ni presenetljiva rast obiskovalcev opernih predstav, ki so priljubljene dejavnosti t. i. kulturnih turistov.
