Marolt ni krnil Velinvestmentovega ugleda

Ljubljana – Slavko Marolt, vodja civilne iniciative Za zeleni Vič, ni okrnil ugleda in dobrega imena družbe Velinvestment s tem, ko je dejal, da sta podjetji Nipl in Velinvestment le poštna nabiralnika, poseg v gozd na Viču (območje Tovila) pa označil za ekološki terorizem, ekološko barbarstvo in vandalizem.

Tako je pred kratkim razsodila ljubljanska okrožna sodnica Vanja Klavora, ki je pravdno zadevo, s katero je Velinvestment od Marolta zaradi krnitve ugleda in dobrega imena zahteval 21.000 evrov odškodnine, začela 21. novembra lani z neuspešnim poskusom poravnave in prvim narokom za glavno obravnavo.

Klavora je tožbeni zahtevek Velinvestmenta zavrnila v celoti. Podjetje, za katerim stoji tudi Mihael Karner, ki ga ZDA sodno preganjajo zaradi domnevno nezakonite prodaje steroidov, je na 2,4 hektara velikem območju nekdanje tovarne Tovil nameravalo zgraditi stanovanjsko naselje Urbana oaza s 175 stanovanji. A je bil projekt zaradi hudega odpora bližnjih stanovalcev ter lastnikov proizvodnih in obrtnih prostorov in več kot 200 garaž aprila lani začasno ustavljen, zdaj pa pripravljajo projekt v precej okrnjeni obliki (manjše območje in nižja zazidava).

Maroltu tako ne bo treba plačati zahtevane odškodnine z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in stroškov tožeče stranke s postopkom, posledično pa tudi ne objaviti izreka sodbe v štirih slovenskih dnevnih časopisih. Nasprotno pa bo moral Velinvestment toženemu plačati 1281 evrov za stroške postopka.

Se bodo pritožili?

Ker sodba še ni pravnomočna in je proti njej možno vložiti pritožbo, o kateri bi odločalo višje sodišče, bo treba počakati na iztek 15-dnevnega roka, v katerem se Velinvestment še lahko pritoži. Je pa v pravnem poduku zanimiva zahteva, da mora pritožnik paziti, da bo pritožba razumljiva in da bo vsebovala vse, kar je treba, da se bo lahko obravnavala. Če ti pogoji ne bodo izpolnjeni, jo bo sodišče zavrglo, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Obsežna obrazložitev

Čeprav je okrožna sodnica javno glavno obravnavo končala že 15. maja, je zdaj jasno, zakaj je toženec oziroma njegov odvetnik sodbo dobil šele 19. avgusta letos. Ta je namreč spisana na kar 26 straneh. Sodnica je imela v tem primeru zelo težko nalogo, saj sta jo pravdni stranki zasuli z zahtevami za zaslišanje številnih prič (med drugim treh mestnih svetnikov, dveh novinarjev in Mirana Gajška, vodjo mestnega oddelka za urejanje prostora), strokovnih izvedencev različnih strok, pa tudi z izjavami, dopisi, fotografijami in drugimi dokumenti.

Ker pa sodišče, je zapisala Klavora, izvaja le dokaze, ki služijo za dokazovanje pravno odločilnih dejstev oziroma tistih dejstev, ki so med pravdnima strankama sporna in so hkrati pravno relevantna, je v okviru sodne obravnave zaslišala le Slavka Marolta in zastopnika Velinvestmenta Uroša Slivnika ter proučila vse predložene izjave in dokumente.

Na koncu je Klavora razsodila, da tožbeni zahtevek Velinvestmenta, ki ga je ta gradil na posebni obliki neposlovne odškodninske odgovornosti tožene stranke (za krnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe), ni utemeljen. Protipravnost ravnanja je po njenem lahko izključena, če storilec (tožena stranka) dokaže resničnost svojih trditev ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega. To velja, tudi če se nekdo o nekom žaljivo izrazi v resni kritiki, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Pri presoji protipravnosti pa je treba pretehtati tudi kolizijo med osebnostno pravico oškodovanca do ugleda in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja, ki jo zagotavljata ustava in evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ostra kritika, ne žalitev

Sodnica je ocenila, da so bili uporabljeni izrazi Slavka Marolta ostri in provokativni (ekološki terorizem, da bosta novo stanovanjsko sosesko zgradila poštna nabiralnika iz Liechtensteina, da bo ob podobnih poplavah, kot je bila na Viški sončavi v letu 2010, pod vodo končalo 500 avtomobilov), kljub temu pa je izrazila mnenje, da so bili izrečeni v okviru razprave o življenjskem okolju, ki je zadeva širšega pomena. Hkrati so bili resna kritika ter opozorilo v zvezi z delovanjem občinskega organa z namenom varovanja upravičenih koristi (izvrševanje pravice do zdravega življenjskega okolja). Marolt je po njenem prepričanju deloval v okvirih svojega poslanstva, to je vplivanja na MOL zaradi zaščite tega okolja, in ne z namenom zaničevanja Velinvestmenta. Izjave so izražale odkritosrčno skrb tako njega kot civilne iniciative zaradi začetka poseka gozda ter nameravane gradnje.

Odločali zlasti dokumenti

Po mnenju sodnice se je izkazalo, da Marolt z izjavami ni blatil dobrega imena Velinvestmenta, da te niso bile zaničljive, da niso presegle okvirov kritične argumentacije in da mu ne moremo očitati, da je lažno prikazoval neresnična ali nepreverjena dejstva. Klavoro je namreč z dokumenti, fotografijami in izjavami prepričal, da je šlo za skrb za ohranitev hektar velikega gozdička z visokoraslimi drevesi (vključno z zaščitenim zelenim borom) in ogroženo vrsto sove (veliki skovik), za opozarjanje na poplavno območje, kjer načrtujejo podzemne garaže kljub neizvedenim protipoplavnim ukrepom in dejstvu, da MOL v neposredni bližini iz tega razloga drugim ni dovolila gradnje podzemnih garaž (očitek dvojnih meril pri obravnavi različnih investitorjev), predvsem pa za ostro kritiko ravnanj MOL in njenih organov, ki so bila nesprejemljiva tako za Marolta kot številne druge prebivalce tega dela Ljubljane. Sporni zapisi pa so se na Velinvestment večinoma nanašali le posredno. Prav tako ni bila protipravna trditev, da je podtalnica en meter pod ravnjo terena, saj je Marolt utemeljeno verjel v resničnost te trditve na podlagi poročila o pogojih temeljenja stanovanjskega objekta v Koprski ulici, v katerem živi in je v neposredni bližini načrtovane Velinvestmentove gradnje.

Svoboda izražanja ima prednost

Sodnica je ugotovila, da niso nastale take okoliščine, ki bi posebej upravičile denarno odškodnino oziroma da bi šlo za kakšno zavržno dejanje (denimo, da bi Marolt ostre izjave dajal z namenom, da zase ali druge pridobi premoženjsko korist). Z dosojo odškodnine tožeči stranki bi šlo po njenem prepričanju za pretiran poseg v pravico do svobode izražanja, saj bi toženi stranki kot tudi drugim ljudem takšna odločitev lahko vzbujala strah pred sankcijami in s tem vplivala na zadržanost pri izražanju in širjenju mnenj, pomembnih oziroma zanimivih za javnost. Strah pred kaznovanjem zaradi določenih vrednostnih izjav lahko ohromi javno razpravo, tako da ta ne opravlja več funkcije, ki bi jo v demokratični družbi morala (pri tem se je oprla na odločbo ustavnega sodišča iz leta 1999). Sicer pa kumulativno niso bili podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, zaradi česar je sodnica tožbeni zahtevek zavrnila.