Tiskane izdaje
Ljubljana – V času, ko se letošnji bodoči maturanti pripravljajo na zrelostni izpit, praznuje častitljivo 60. obletnico te prve večje življenjske preizkušnje generacija 8. b VII. državne gimnazije v Ljubljani, ki je leta 1957 maja in junija opravila takrat tako imenovano veliko maturo.
V razredu jih je bilo osemindvajset, deset sošolk in osemnajst sošolcev. Šest jih je že odšlo, osemnajst, starih približno 80 let, pa se je včeraj zbralo in obujalo spomine.
Nesoglasja so znali preseči
Nataša Gabrovec in Marko Jurgele se spominjata, da je bil njihov razred enoten kolektiv. Niso bili samo sošolke in sošolci, temveč tudi prijateljice in prijatelji: »Čeprav nismo bili vedno enakega mnenja, smo nesoglasja znali uskladiti ter preseči in dobro se razumemo še danes. Pomagali smo si, še posebno pri plonkanju domačih in šolskih nalog. Povojna leta je bilo težko za hrano, obleko in še kaj. Naši starši niso bili premožni, a so nam pomagali, kolikor je bilo mogoče. To so občutili predvsem vozači, ki niso bili iz Ljubljane, in tisti, ki so stanovali pri tujih ljudeh ali sorodnikih bog ve kje po Ljubljani.«
Njihova VII. državna gimnazija, ki je mešana gimnazija postala leta 1947, je bila nekoč sestavni del uršulinskega samostana in je imela do leta 1952 z internatom medicinskih sester skupen vhod nasproti Kongresnega trga, nato pa od leta 1953 nasproti takratnega Trga revolucije (današnjega Trga republike). Danes je v njej Slovenski šolski muzej.
Dekleta v haljah
V takratnem izobraževalnem sistemu so učenci po končani štiriletni osnovni šoli nadaljevali štiri leta na nižji gimnaziji in nato štiri leta na višji. Septembra 1953 je v takratni 5. b VII. državne gimnazije prišlo kar osem dijakov in dijakinj iz Klasične gimnazije v Ljubljani, se spominja Marko Jurgele. Pouk je potekal dopoldne, na predmetniku so imeli matematiko in fiziko, biologijo, latinščino, umetnostno zgodovino, petje, zgodovino, geografijo, filozofijo, psihologijo, nemščino, slovenščino, kemijo, telovadbo in predvojaško vzgojo ter plese v 7. in 8. razredu. Jeseni 1954 je prišel tudi odlok, ki je veljal za vse gimnazije, da morajo dekleta v šoli nositi halje, kar za fante ni veljalo, vendar jih to ni motilo, je povedala Nataša Gabrovec. Leta 1956, ko so bili v 7. razredu, so začeli dobivati tople malice: mleko, kakav, sir in kruh, nuna sestra Marta pa je prodajala tudi žemlje, se spominja Marko Jurgele.
Strogi, a pravični profesorji
Profesorji so bili spoštovani in hkrati usmerjevalci mladih. Imeli so red, spraševali so vsak po svojem sistemu, a si niso dopuščali intervencij. Sošolke in sošolci so si med seboj zelo pomagali, tudi pri učenju. Tako so dekleta pred vsako šolsko nalogo, še posebno matematično, organizirala popoldanske krožke in s pomočjo sošolk poglabljala matematično znanje, se spominja Nataša Gabrovec. Profesorica matematike Ljudmila Javornik je bila stroga, na maturi pa zelo korektna. Za zgodovino ni bilo knjig in profesor Mirko Trčič je snov kar narekoval, dijaki pa so si jo divje zapisovali; veliko so se učili o NOB in so poznali vse ofenzive v drugi svetovni vojni. Pri slovenščini so se morali na pamet naučiti Krst pri Savici v celotnem obsegu, vendar profesorica Meta Sever tega na srečo ni nikoli preverjala.
Nepozabni izleti z razrednikom
Še v posebno lepem spominu pa so jim ostali izleti, kamor jih je velikorat peljal razrednik, profesor geografije Milan Vreča, ki so mu nadeli vzdevek Žakelj. Tako se je dogajalo, da so starši na šoli iskali profesorja Žaklja, on pa jim je humorno povedal, da je to on, vendar se piše Vreča. Dijaki pa so jih potem doma slišali od staršev. Marko Jurgele, ki je bil ljubitelj vremenskih napovedi, je preveril vreme, in če je bilo lepo, so razredniku namignili, da bi šli na izlet, in velikokrat jim je ustregel. Šli so na Vrhniko z okolico, kjer se spominjajo neznosnega smradu zaradi kož iz zastarele usnjarne, pa v Prekmurje, na Štajersko, tudi v hribe, iz Tamarja na Vršič, pod Mojstrano, se spominja Nataša Gabrovec.
Maja 1957 se je začelo zares
Insignije za maturo, leseni ključ in blazinico, je njihov 6. b od takratnega 8. b prevzel že leto prej, maja 1955, ker je zaradi sprememb v šolstvu potekalo združevanje gimnazij in na njihovi tistega leta ni bilo 7. b. K maturi so lahko pristopili dijaki, ki so uspešno končali 8. razred. Deset sošolcev je iz razreda odšlo še pred maturo, trije so imeli popravne izpite in so veliko maturo uspešno opravili jeseni, dva odličnjaka pa sta bila mature oproščena.
Priprave so se začele konec maja, izpiti pa v prvi tretjini junija. Na maturi so bila vsa dekleta oblečena v krila iz črnega tafta in bele bluze, ker drugačnih oblačil ni bilo, prav tako ne denarja, se spominja Nataša Gabrovec. Najprej so imeli izpit iz slovenščine, in če je bil uspešen, so lahko nadaljevali drugo delo. Poleg slovenščine sta bili ustna in pisna maturitetna predmeta še matematika in nemščina, zgodovina in izbirni predmet pa sta bila samo ustna. V komisiji je enega člana imenovalo ministrstvo, drugi so bili profesorji zadnjega letnika. Pisne naloge je predpisalo ministrstvo, ustna vprašanja pa so bila na listkih in lahko so jih prosto izbirali. Spominjajo se, da je bila matura končana okoli 26. junija. »Kdor v višjih gimnazijskih letih ni počival, je maturo opravil brez težav. Res pa je, da je imela matura včasih drugačno, bolj spoštovano veljavo. To je bilo obdobje, ko so se v šolstvu začele precejšnje spremembe, z ukinjanjem klasičnih gimnazij, in tudi matura se je spremenila. Takšne, kot smo jo imeli mi, ni bilo nikoli več,« pravi Jurgele.
Brodolomci so preživeli
V nepozabnem spominu jim je ostal tudi maturantski izlet v Dalmacijo, razrednik jih je peljal od Plitvičkih jezer do Šibenika. Ker niso imeli denarja, so spali kar v šolah na šolskih klopeh, zraven pa so nosili šotor, ki so ga uporabljali za kuhanje; še danes se spominjajo makaronov in rumenega sira čedar, ki ga je bilo takrat vse polno v Sloveniji. Med drugim so se po morju vozili s čolnom, ki je začel puščati in so morali zasilno pristati, na srečo pa so vsi brodolomci preživeli. Na izlet so šli po opravljeni maturi in že takrat so se pojavljale dileme, ali so maturanti že odgovorni sami zase ali pa je to še vedno šola.
Večina sošolk in sošolcev je nadaljevala univerzitetni študij, nekateri tudi višješolski, pri tem pa so bili zelo uspešni. Med njimi so inženirji, zdravniki, pravniki, duhovnik, sociologi, ekonomisti, glasbeniki in arhitekti. Iz gimnazijskih let pa je med njimi tudi en zakonski par.
Srečujejo se vsako leto
»Razrednik je v nas pustil globok življenjski vtis, bil je deset let starejši, sočuten, nas mlade je razumel in nam pomagal. Takšen je ostal tudi, ko smo že zdavnaj zapustili gimnazijo. Čeprav smo kaj ušpičili, je to uredil in se ne spominjamo, da bi kdo dobil ukor,« pravita sošolca. Zelo so ga spoštovali in hudo jim je bilo, ker ga na lanskem srečanju ni bilo več. Zadnjih deset let se na obletnicah mature srečujejo vsako leto. »Še vedno se imamo radi in zdravje nam še služi.« Njihova velika želja pa je, da bi se še mnogokrat srečali in doživeli 70. obletnico mature v čim večjem številu. V uredništvu Dela jim iskreno čestitamo in želimo, da se jim želja izpolni.
