Mesto je kot orkester, župan pa kot dirigent

Ljubljana – Ko ga je ministrica za kulturo Andreja Rihter leta 2003 potrdila za direktorja Slovenske filharmonije, so se vsi spraševali, kdo je Damjan Damjanovič. Dobrih deset let in en X Factor pozneje ga ni treba posebej predstavljati. Pa vendarle: sedemnajst let je igral trobento v ljubljanski Operi, delal v marketingu in odnosih z javnostmi ter nastopal z našo pionirsko reggae-ska zasedbo Skakafci. Kot so prepevali na albumu, se je zdaj tudi sam odločil vstopiti v mestne igre brez meja.

Sestaneva se v njegovi pisarni v prostorih Filharmonije, kjer iz zvočnikov prihajajo nežni zvoki smooth jazza. Tega med delom posluša najraje, pravi, ob klasiki se težko sprosti. Kadar je na tleh, mu voljo ponovno vdihne glasba mladega trobentača Chrisa Bottija, ki jo poslušava tudi ves čas pogovora.

Njegovi prvi spomini na Ljubljano segajo v čas, ko se je iz rojstne Mute s starši peljal v fičku na morje, v Koper. »Že ko smo prečkali Savski most, se mi je zdelo, da prihajam v velemesto. Ljubljana je včasih imela poseben utrip, bila je polna življenja, ki so ji ga dajali predvsem študenti.« Energije univerzitetnega mesta se je naužil, ko je leta 1982 sam prišel študirat sem. Danes jo pogreša. »Včasih so bili dogodki bolj razpršeni, mesto je živelo na vseh koncih in krajih, ne samo na Kongresnem trgu. Vsa Ljubljana je lahko center. Tako jo vidim – kot celoto.«

Meni, da se je vsa država po samostojnosti velikopotezno zapravljivo zagnala v prihodnost, »zaspali smo na lovorikah dediščine, politika se je preveč ukvarjala sama s sabo in interesnimi skupinami, premalo pa s človekom. Če bi se v javnih zavodih s tujim denarjem tako zadolževali, kot to delajo na čelu mesta, zagotovo ne bi bili več direktorji.« Po dobrem desetletju vodenja javnega zavoda je prepričan, da si je pridobil dovolj izkušenj, da lahko kompetentno vodi mestno občino. »Mestna hiša in Filharmonija nista tako različni; ravno tako se sprejemajo proračuni, vodijo bilance, načrtujejo vizije, kratko-, srednje- in dolgoročne. Če povem v glasbenem žargonu, župan ni nič drugačen od dirigenta. Znati mora voditi svoj orkester služb v javni upravi in javnih holdingih,« razmišlja, pri čemer vse bolj opaža, da morajo biti direktorji mediatorji in koordinatorji hkrati, predvsem pa ljudje s socialnim čutom, saj večina zaposlenih potrebuje le nekoga, ki jim zna prisluhniti.

S konsenzom do prioritet

Sam je svojim podpornikom že prisluhnil. Kot večina Jankovićevih protikandidatov tudi on stoji za geslom Vrniti Ljubljano Ljubljančanom. Tisti, ki so podprli njegovo kandidaturo – bilo jih je 2120, so mu potožili, da je bilo zadnja leta zanje storjeno (pre)malo. »Ljudem, ki na obronkih živijo brez urejene komunalne infrastrukture in se še vedno vozijo po makadamu, argument, da je Janković polepšal Ljubljano, ne pomeni prav veliko.« Nekateri, ki so se mu zaupali, so svojo pravico od občine terjali tudi že na sodišču. »Ljudje nimajo več občutka, da župan dela zanje, ampak da je vmes vedno neki drug interes.«

Česa bi se kot župan torej lotil najprej? »Dela v posameznih četrtnih skupnostih je toliko, da bi bilo treba najti konsenz in sprejeti prioritete.« Podpornikom se je zaobljubil, da bo sam Ljubljano razvijal od četrtnih skupnosti navzgor. Vsekakor pa namerava transparentno voditi postopke javnih razpisov, naročil in natečajev.

Kot umetnik bi seveda posebno pozornost namenil kulturi. »Kultura ne sme biti luksuz, temveč sestavni del življenja. Postati mora nacionalni ponos,« pripoveduje v duhu svoje programske usmeritve, da mora Ljubljana postati kulturni center Evrope. »Morda res nima tega, kar imajo Dunaj, Praga in New York. Niti take zgodovine niti kulturnega programa, ki sam po sebi ustvarja prihodke. Toda turist mesta ne obišče samo zaradi šopinga, prihaja zaradi energije, ker vidi zadovoljne ljudi, pokuša domače dobrote v obrobnih gostilnah, ne zanima ga osem hodov v petični restavraciji v centru,« je prepričan. Da bi privabili tuje goste, bi po njegovem morale kulturne institucije programe načrtovati vsaj tri leta vnaprej, da bi jih tuje turistične agencije lahko pravočasno tržile. »Turist bi v Ljubljani lahko dobil cel vikendpaket s kulturo, kulinariko in ogledi naravnih znamenitost za 250 evrov, kolikor bi v omenjenih prestolnicah odštel samo za en koncert.«

Poleg kulture bi okrepil športni turizem, povzdignil uspeh Olimpije v vseh športnih panogah. »Šport je tržna niša. Olimpijo je treba preoblikovati v delniško družbo. Naj sama ustvarja dobiček. Sredstva mestnega proračuna, ki bi se tako sprostila, pa bi namenili za druge stvari, na primer športne prireditve za otroke.«

Kot Dragonsi in Viole

Skrb za mlade ima v njegovem programu posebno mesto. Kot župan bi popotnico za boljši jutri dal predvsem mladim podjetnikom. »Mesto lahko pod posebnimi pogoji ponudi neizkoriščene kapacitete mladim ljudem s kreativnimi programi ali podjetniško žilico. Tako rešitev omogoča tudi zakonska podlaga. To je navsezadnje dolžnost in vloga mesta, ne pa da luksuzni prostori propadajo, ker zanje ni ne kupcev ne najemnikov.«

Vsa država je ujeta v krč interesov, poudarja. Član stranke SDS je prepričan, da delitev na leve in desne ne pelje nikamor. »Grozno. Kot da smo Dragonsi in Viole.« Zato se je odločil, da nastopi kot neodvisni kandidat. Da bi bil to le del premišljene taktike, ker SDS v Ljubljani ne uživa večje podpore, neodvisnim kandidatom pa ankete kažejo bolje, zanika. »V ozadju ni nobenih špekulacij. S kandidaturo sporočam, da je čas, da se nehamo zmerjati, kdo kam sodi, in zaigramo skupaj. V orkestru morata terca in kvinta štimati, tudi če se med sabo na smrt sovražimo. Sicer bo glasba zvenela slabo,« spet uporabi glasbeno prispodobo.

V mestnem svetu si želi velike koalicije. »S tistimi, ki sprejemajo osnovne smernice mojega programa in vidijo Ljubljano kot celoto, sem pripravljen sodelovati,« pravi.