Tiskane izdaje
Ko so v začetku prejšnjega stoletja med tedanjo Obrtno ulico (zdaj Aškerčevo cesto) in ulico Na Mirju (Mirje) kopali gradbeno jamo za državno obrtno šolo, so odkrili in izkopali tudi južni krak emonskega obzidja.
Kot priča napis, ki so ga našli ob vzhodnih vratih Emone, na današnjem Trgu francoske revolucije, je bilo mestno obzidje zgrajeno v letih 14 in 15 našega štetja.
Široko je bilo 2,40 metra in visoko med šest in osem metrov, mestno jedro pa je obdajalo v pravilnem pravokotniku. Imelo je vsaj 26 stolpov ter štiri glavna vrata in več stranskih; nekaj slednjih so zaradi vdorov barbarskih plemen že v antiki zazidali.
Zunanji deli zidu so bili zgrajeni iz kamnitih kvadrov, vezanih z malto, notranjost pa je bila zapolnjena s konglomeratom oblic, manjših kamnov, peska in apna. Struktura zidu je bila tako trdna, da je ponekod zdržala vse do danes, torej dva tisoč let.
Mesto je bilo na severni, zahodni in južni strani obdano s še dvema globokima jarkoma, napolnjenima z vodo, medtem ko ga je na vzhodni strani varoval naravni potek pobočja, ki se je spuščalo proti Ljubljanici.
Foto: Igor Zaplatil/Delo
Enemu daljših ohranjenih rimskih mestnih obzidij severno od Apeninskega polotoka je v letih po odkritju grozilo, da ga bodo porušili, zemljo, na kateri stoji, pa prodali za novogradnje, a so na srečo leta 1928 prenovo zaupali Jožetu Plečniku. Ta je zidu dodal nekaj elementov po lastni zamisli: kamnito piramido nad enimi od stranskih vrat, za katero je dobil navdih pri znameniti Cestijevi piramidi v Rimu in jo je vključil, čeprav piramide niso bile sestavni del rimskih obzidij; lapidarij, v katerega so vgrajeni arhitekturni elementi, odkriti ob raziskovanju bližnjih emonskih hiš; niz stebrov ob glavnih južnih vratih; vrsta kamnitih ostankov, najdenih na območju Emone in njene okolice. Rimski zid na Mirju so pred dvajsetimi leti restavrirali.
V ozadju razgledniške fotografije vidimo novo poslopje leta 1911 zgrajene državne obrtne šole, ki je bila po besedah župana Ivana Hribarja »eno najlepših šolskih poslopij v monarhiji in najlepše na slovenskih tleh«. Do prve svetovne vojne je bilo v njej šest oddelkov, med vojno je služila za vojaške potrebe, po njej pa je bila osrednja šola za šest obrtnih poklicev.
Med drugo svetovno vojno je stavbo spet zasedla vojska, nato pa je bila vseskozi namenjena strokovnemu šolstvu. V okviru sedanjega Šolskega centra Ljubljana tu delujejo srednja lesarska ter strojna in kemijska šola, gimnazija Antona Aškerca in višja strokovna šola (za mehatroniko in oblikovanje materialov).
