Tiskane izdaje
Ko je pesnik in mestni arhivar Anton Aškerc izvod svoje zgodovinsko epske pesnitve Primož Trubar podaril ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju, je po navedbi etnologa Božidarja Jezernika tudi omenil, da bi si ob štiristoletnici Trubarjevega rojstva (1908) ta »stvaritelj našega pisnega jezika zaslužil v Ljubljani spomenik«.
Liberalni župan se je ogrel za pobudo, čeprav je vedel, da z njo ne bo dobil široke podpore, saj so pripadniki katoliško konservativnega tabora s škofom Antonom Bonaventuro Jegličem na čelu temu ostro nasprotovali, češ da je bila »slovenska knjiga Trubarju le sredstvo za razširjanje Lutrovih zmot«.
Odbor za proslavo je začel zbirati denarne prispevke, a jih je bilo premalo, tako da so 8. septembra 1908 ob navzočnosti udeležencev osmega vseslovanskega shoda novinarjev in književnikov v bližini Narodnega doma položili le temeljni kamen za spomenik in v Mestnem domu priredili slavnostno akademijo.
Hkrati je odbor kiparju Francu Bernekerju, ki je tedaj ustvarjal na Dunaju, naročil, naj izdela Trubarjev spomenik. Ta je prispel v Ljubljano 12. aprila 1910 in 1. maja so ga na robu Tivolija, med današnjo Moderno galerijo in pravoslavno cerkvijo, odkrili brez vsake slovesnosti in še preden jim je uspelo zbrali potrebni denar.
Umetnik je izhajal iz edine njegove ohranjene podobe iz starega bakroreza in kip izklesal v obliki govorniškega pulta, na katerega se opira protestantski pridigar in oče slovenske književnosti. Umetnostna zgodovinarka Špelca Čopič ga opisuje takole: »V nadnaravni velikosti ga je izdelal iz belega marmorja in Trubarja v dolgi halji, padajoči v mehkih gubah do tal, postavil na nizko tristopenjsko podnožje. Spredaj se iz podstavka dviga pult, na katerem pridigarjeve roke oklepajo knjigo. Nad mirnim spodnjim delom je v rokah s knjigo ustvaril prvo žarišče energije, kamor drsijo mehke krivulje rokavov, tako da gledalec ne more spregledati lepo zmodeliranih krčevitih rok. Drugo središče privlačnosti je glava, ki dominira nad zožujočo se formo telesa. Trubarja predstavlja kot preroškega starca resnega in prijaznega videza. Tako je naredil prvi moderni secesijski spomenik v Ljubljani, ki je kmalu dobil sloves najlepšega ljubljanskega spomenika.«
Vlada RS ga je lani razglasila za kulturni spomenik državnega pomena.
